Arhiv NTRC

Jaka Hliš je kitarist, pevec, vsestranski športnik in vzoren študent predšolske vzgoje. Širši javnosti se je kot kantavtor predstavil maja lani, ko je izdal glasbeni prvenec Le v mislih. Kot pravi, ga glasba spremlja že od nekdaj in zanj predstavlja pravo barvno paleto komunikacijskih sredstev. »Glasba mi pomeni način razmišljanja, dojemanja in izražanja. Zato pišem to, kar se mi dogaja,« pravi. Dogodke in občutke, ki so se v njem zbirali od srednješolskih dni, je popisal v prvi skladbi, ki je, kot pravi, nastala zelo spontano in hitro. »Ob enih zjutraj sem sedel na kavču s kitaro v roki, ko mi je v misli šinilo besedilo in so prsti sami od sebe začeli brenkati melodijo. Tako je pesem nastala v dvajsetih minutah.«

Pri končni podobi Jakove prve skladbe so sodelovali njegovi glasbeni prijatelji Matic Dokler, Anže Završnik, Goran Sarijaš in brat Miha Hliš. Skladbo je Jaka v svet poslal s pomočjo producenta Alexa Volaska, ki ga je spoznal na pobudo glasbene prijateljice. »Predlagala je, da bi sodeloval z njim, zato sem ga poklical. Hitro sva se ›poštekala‹ in sodelovanje se je začelo,« pravi Jaka, ki meni, da se v življenju vse zgodi ob pravem času, zato se rad prepusti toku.

Že za prvo skladbo je Jaka posnel tudi videospot, v katerem je združil številne konjičke. Je namreč velik ljubitelj narave in športa, ob čemer je tudi adrenalinski zanesenjak. Družbo pri petju in igri mu je v njegovem prvem videospotu delala pevka Samantha Maya. S tem mu je vrnila uslugo. Jaka je namreč nastopil v videospotu za njen glasbeni prvenec.

Družina kot temelj uspeha

Jaka izhaja iz delavne družine s štirimi otroki. Za vse izkušnje, ki jih je pridobil v njenem varnem zavetju, ji je izjemno hvaležen. Družina mu predstavlja osnovno celico, iz katere se vse razvije. »Živeli smo v naravnem, kmečkem okolju in tako smo otroci imeli že od ranega otroštva pristen stik z naravo ter različnimi kmečkimi opravili. Delali smo na travniku, v gozdu, na polju in skrbeli za živali. Ob tem sta starša vedno našla čas in denar, da sta nam omogočila tudi spoznavanje različnih športov, kar za tisti čas in predvsem okolje ni bilo povsem navadno,« s ponosom in spoštovanjem govori o svoji družini. »Starša sta poskrbela, da smo imeli otroci vsako leto stik z morjem, z vodnimi športi in s pridihom slane vode. In z vsemi dejavnostmi, ki sodijo zraven. Naše počitnice so bile vedno zelo pestre in dinamične,« še pove in doda, da tudi pozimi niso ravno počivali. »V vseh letnih časih sta nam skušala prikazati in omogočiti najlepše. Še vedno rad rečem, da sta poleg zime in poletja pomlad in jesen moja najljubša letna časa,« pove v smehu in hiti razlagati, da smo Slovenci lahko srečni, ker živimo na tako raznolikem ozemlju, ki nam omogoča spoznavanje vseh plati narave.

Zdrav in razgiban način življenja mu je bil tako rekoč položen v zibelko in temu je sledil tudi v času odraščanja. Šport mu, kot pravi, predstavlja zdrav način življenja, zato se je vanj usmerjal, kolikor mu je le dopuščal raznolik življenjski slog. »Velikokrat sem zato združeval vzdržljivostne vaje z delom na domačih tleh in fitnes enačil z delom v gozdu – ker mi je delo v gozdu zabavno, sem združil prijetno s koristnim.«

Družina je bila vedno njegov steber, osnova, kjer je razvijal in vsrkaval znanje. Predvsem se je naučil spoštovanja. Sebe in drugih. In to je ena največjih vrednot, ki ji skuša slediti na vsakem koraku.

Vsako delo je častno

Da Jaka Hliš ni povsem vsakdanji mladenič, dokazuje tudi s projektom, ki se ga je lotil pred leti. Želel se je namreč preizkusiti v čim več različnih poklicih. Tako je izkušnje nabiral z opravljanjem najrazličnejših del. Tako je že bil smetar, cestni delavec, voznik šolarjev, animator na izletih, spoprijel se je s pisarniškim in z računovodskim delom ter delom v turistični agenciji. Delal je že tudi kot vzgojitelj, natakar, delavec na plaži, električar, oskrbovalec s surovinami, smučarski učitelj, inštruktor in reševalec v adrenalinskem parku.

In zakaj se je preizkusil v toliko vlogah? »Želel sem spoznavati miselne procese različnih okolij in družb ter jih nato v svoji luči s pozitivno noto predstavljati okolici in jih povezovati. Ker sem se imel priložnost vživeti v vse te poklice in različne situacije, jih še bolj cenim. Vem, kaj posameznik v neki situaciji doživlja, in mu, ko sem na nasprotni strani, kot stranka na primer, namerno ne otežujem življenja,« pove in doda, da je od nekdaj rad opazoval okolico ter ljudi okoli sebe. Rad je opazoval tudi odnose med ljudmi v različnih okoljih in situacijah. »Že iz opazovanja in spremljanja odnosa med ljudmi črpam dobro in slabo. Ko opazujem ljudi, kako se sporazumevajo in kako v določenih primerih reagirajo, vidim, kaj želim in česa ne, kakšen želim biti sam in kakšen nikakor ne želim postati.«

Zelo dragocene so bile, kot ob tem še pravi, trimesečne izkušnje pri delu v slovenskem kampu v Franciji. Tja ga je gnala predvsem želja, da bi spoznal in preizkusil šport, ki ga do takrat še ni, deskanje na valovih. Kot ljubitelj adrenalina je novo dejavnost hitro osvojil in jo tudi vzljubil. Ne le bogatejši za novo športno znanje, domov se je vrnil tudi z neprecenljivimi življenjskimi izkušnjami.

Uživa na vsakem koraku

Sam sebe je že pred časom poimenoval civiliziran divjak. »Vsi smo v osnovi divjaki, družba nas je civilizirala. Nekateri imajo v sebi več odstotkov civiliziranega, drugi malo manj. Se pa to ves čas spreminja. Tudi sam ne vem vedno, na kateri strani zares sem.«

Je človek, ki ima rad življenje in vse, kar to prinaša. Jaka na vse, kar mu življenje nameni, gleda kot na priložnost, kot na doprinos v procesu razvoja. »Negativnih stvari ne moreš izbrisati, lahko jih pretovoriš v doprinos. Trudim se, da na stvari gledam s te perspektive, in tako je vse, česar se lotevam, prijetno ali izkušnja.«

Ker verjame, da se vse zgodi z razlogom in ob pravem času, si ne zastavlja preveč ciljev, sploh ne dolgoročnih. V vsak dan stopi spontano in nasmejano. »Seveda si želim, da bi nam uspel preboj na Emo, a to ni cilj, najpomembneje je, da se bomo vsi na tej poti zabavali,« zaključi.

»Vsi smo v osnovi divjaki, družba nas je civilizirala. Nekateri imajo v sebi več odstotkov civiliziranega, drugi malo manj. Se pa to ves čas spreminja. Tudi sam ne vem vedno, na kateri strani zares sem.«

Foto: SHERPA in osebni arhiv