Arhiv NTRC

Odraščala je v Velenju in se po končanem študija novinarstva vrnila v domače okolje, kjer se, kot pravi, odlično počuti. Glede na njeno živahnost in vedoželjnost, v osnovni šoli je obiskovala kar 42 krožkov, sta starša predvidevala, da bo hitro »odfrčala« od doma. A sta se uštela.

»Vidiš, tu bom delala«

»Ko sem bila deklica in sva šli z mamo mimo velenjskega doma kulture, sem ji menda rekla: ›Vidiš, mami, tukaj bom pa jaz v službi,‹« se s hudomušnostjo spominja svojih preroških besed in doda, da sta z bratom odraščala v vzorno urejeni družini z ljubečo mamo in duhovitim očetom. »Vzgajala sta naju v duhu pozitivnih življenjskih vrednot, ki jih resnično začneš ceniti šele kasneje. Zelo smo bili povezani z naravo, moj oče, žal je že pokojni, je bil lovec, ribič, čebelar, vinogradnik, gobar, sadjar ... Štiri ali pet let sva bila stara, ko sva z bratom že urejala vsak svoj vrtiček, na katerem sva vzgajala rastline. Brat je imel zasajene lepo v vrstah, jaz vsepovsod.«

Ko se je odločala za študij, je obiskala tako informativni dan na Medicinski fakulteti kot tudi na Fakulteti za družbene vede (FDV) Univerze v Ljubljani. »Vzdušje na FDV mi je bilo bistveno bolj všeč, saj so nas fantje takoj povabili na pivo,« pojasni z iskrivim nasmehom. Po vrnitvi v Velenje je najprej delala v manjšem založniškem podjetju. Zatem se je prijavila na razpis za delo v turizmu v velenjski občinski upravi, kjer je bila deset let zaposlena na področju promocije turizma in odnosov z javnostmi. »Zdaj sem že četrti mandat direktorica javnega zavoda Festival Velenje. In še vedno mi ni dolgčas, saj s sodelavci najdemo vedno nove izzive. Ponotranjili smo, da v kulturi delamo takrat, ko drugi počivajo in uživajo. In ni nam težko. Veliko novih izzivov pa vidim tudi v vodenju vseslovenskega Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije, ki sem ga prevzela v lanskem letu.«

Zna tiho pograjati in glasno pohvaliti

Ponosna je na ekipo sodelavcev, saj so, kot poudarja, zelo delavni, ustvarjalni in motivirani. »Sem direktorica, ki zna tiho pograjati in glasno pohvaliti. To se mi zdi ključno motivacijsko orodje,« je prepričana Barbara, ki je na direktorski stolček Festivala Velenje sedla leta 2008, v času izjemne gospodarske rasti. Lokalna podjetja so javnemu zavodu finančno pomagala, že leto kasneje pa so se gospodarske razmere izrazito poslabšale, zato so sponzorska sredstva skoraj povsem usahnila. Delež lastnih prihodkov ima zavod v primerjavi z drugimi kulturnimi zavodi sicer relativno visok, a brez močne podpore Mestne občine Velenje in odličnega sodelovanja z drugimi javnimi zavodi in institucijami v mestu mu vsebinsko tako pestrega in kakovostnega programa za vse generacije zagotovo ne bi uspelo zagotavljati. »Podpora občine ni samoumevna. Znamo jo ceniti. Seveda ves čas iščemo možnosti za pridobitev dodatnih sredstev na trgu. Že na začetku mandata sem si zastavila cilj, da bomo začeli intenzivneje razvijati projekte lastne produkcije, tako na področju glasbeno-scenskih umetnosti, večmedijskih projektov, kulturne vzgoje, lutk in plesa. Ti projekti nam dajejo največ zadovoljstva in tudi občinstvo jih zelo lepo sprejema. Odlični so bili vsi naši muzikali, ki so imeli ogromno ponovitev, zelo uspešen pa je tudi projekt Balkan Dance, v katerem smo povezali plesalce in koreografe iz celotne bivše Jugoslavije in pripravili vrsto odmevnih plesnih predstav.«

Najlepše koncerte podarja narava

S partnerjem pogosto potujeta po svetu, rada se potepata tudi po očarljivih kotičkih Slovenije. »Ker je moj življenjski sopotnik kajakaš, so najini dopusti in izleti najpogosteje povezani z vodo. Povsem umiri me žuborenje reke Soče. Veliko časa preživiva ob rekah in uživava v blagodejnem ptičjem žvrgolenju. Ja, najlepše koncerte nam podarja narava. Sem zelo nežna duša, zato imam rada vse, kar je kakorkoli povezano z naravo.«

V tem vedno hitrejšem ritmu življenja, ko drvimo drug mimo drugega, pravi, da toliko bolj ceni iskrene odnose. »Sem neposredna oseba, povem, kar mislim.Tako sodelavcem kot prijateljem. Iskreno. Dobronamerno. Včasih morda preveč neposredno. A vedno bolj se zavedam, kaj je zares pomembno v življenju. To, da imamo drug drugega in da si vzamemo čas za druženja. Prijateljem, denimo, za rojstne dneve že dolgo ne podarjam več parfumov ali nakita, ampak jih raje povabim na vikend na druženje ob kosilu, ki ga skupaj pripravimo. Ob tem neizmerno uživamo, četudi je torta narejena kar iz palačink. Ob takih trenutkih sem res iskreno srečna.«  (Foto; Nik Jarh)

Portret si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 3. maj 2024