
»Otroci hlepijo po tem, da bi bilo doma vse lepo«
V mladosti je na svoji koži izkusila, kaj pomeni, če se človeku nenadoma zaprejo vrata. Po delovni nesreči, ko je oče lahko hodil le s pomočjo bergel, starša nista mogla plačevati za njen študij, zato se je morala čim prej zaposliti. Svoje poslanstvo je našla v vrtcu med otroki, ki se ji še danes zdijo najboljši in najbolj pošteni državljani. Poudarja, da se je zanje vredno truditi. Pod okriljem šentjurskega občinskega združenja prijateljev mladine se že več desetletij bori, da se mlade duše kljub težkim družinskim okoliščinam uspejo obdržati na svoji poti.