Nastopa s svojimi vzorniki
Kultura
Tipografija

Ko je bil Samo Jezovšek otrok, je želel igrati na velikih koncertih pred večtisočglavo množico. To je bila tudi spodbuda med vajo klavirja. »Takrat sem očetu za božič kupil DVD s posnetkom koncerta skupine Šank rock in se spomnim, da sem mu rekel, da želim s podobno zasedbo nekoč igrati.« Danes je  član prav te zasedbe. Pravi, da so se mu s tem uresničile sanje. Klaviaturist sicer ne igra le z velenjskimi rokerji, ampak sodeluje tudi z drugimi zasedbami, med njimi najpogosteje s skupino Petsto metrov in z Mojstri z Markom Vozljem. Slišali smo ga lahko igrati tudi z Nušo Derenda, Janom Plestenjakom, Erosi, s Heleno Blagne, Kvatropirci in z mnogimi drugimi, tudi s tujci.

Sanje se torej lahko uresničijo, Samo je na primer konec lanskega leta s skupino Šank rock igral v Ljubljani pred 20 tisoč gledalci. Veliko obiskovalcev je bilo tudi lani na velenjski Visti, ko je legendarna zasedba praznovala štirideseto obletnico. »Takrat so mi tekle solze. Neverjetno je, ko tako veliko ljudi poje pesmi, ki jih igraš.«
Januarsko zatišje
Glasbeniki imajo tradicionalno veliko dela konec leta, od januarja pa je koncertov manj. »December je bil res zahteven, skoraj ves mesec nisem imel nič časa zase, zato mi ustreza, da je končno bilo konec leta in si lahko malo odpočijem. Januar je mesec, ko nadoknadim spanec.«
V prazničnem času je Samo ponovno sodeloval tudi z zreško godbo na pihala. »Pogrešal sem igranje z godbeniki, zato sem se tudi odzval vabilu. A mi je bilo kasneje skoraj žal, ker sem imel že tako ali tako veliko dela. Zgodilo se je tudi, da sem bil na koncertu skupine Šank rock do štirih zjutraj, štiri ure kasneje, ob osmih, sem že moral biti na Rogli na vaji z godbeniki.«
Zreški rokerji
Razmeroma dolgo brado ima tudi zreška zasedbo Petsto metrov. V njej je Samo začel svojo glasbeno kariero. Skupino, ki bo letos postala polnoletna, so ustanovili, ko so bili njeni člani še osnovnošolci, stari približno deset let. Petsto metrov poleg njega sestavljajo kitarist Janez Skaza, bobnar Matjaž Skaza in basist Tomaž Dolžan. »V osnovni šoli smo zelo veliko časa preživeli skupaj na vajah. Neprestano smo igrali in postajali vedno boljši. Kasneje, ko smo bili stari približno 20 let, smo bili že zelo dobri.« Neprestano učenje drug drugega, podpora znotraj skupine in dobronamerna tekmovalnost med fanti so privedli do tega, da so jih iz skupine »pokradli« uveljavljeni slovenski glasbeniki. Fantje so tako razdrobljeni med različnimi zasedbami, kitarista si med drugim delijo z Evo Boto, bobnarja z zasedbo Batista Cadillac. A kljub temu najdejo čas in ne obupajo nad svojo prvo glasbeno skupino, kjer so se toliko naučili.
Leta kasneje, potem ko so se člani urili v drugih zasedbah, je zasedba Petsto metrov lani izdala svoj prvi album z naslovom Telo. »Ko smo delali album, se nismo ozirali na to, ali bo ljudem všeč, ampak smo pisali pesmi, ki so nam všeč. Imamo vsak precej drugih projektov, Petsto metrov pa je za dušo.«
Kam s svežo skladbo?
»S skupino Petsto metrov na primer smo pesmi naložili na vse spletne platforme, od Youtuba do Spotifyja. To je skoraj treba narediti. Če te ni na spletu, ne obstajaš.« Album Telo so Zrečani izdali tudi na zgoščenki, pogovarjajo se tudi o možnosti, da bi ga izdali na vinilni plošči. »Mislim, da v Sloveniji nihče ne dela gramofonskih plošč, zato se moramo glasbeniki zanašati na tuja podjetja. Tam je dolga čakalna doba, tudi več kot leto.« Zato je Telo zaenkrat v fizični obliki le na zgoščenki.
Zasedba Petsto metrov še vedno obstaja predvsem zato, ker jo imajo člani radi. »Najprej dobim letni urnik koncertov za Šank rock, nato veliko prostih terminov zapolnim z Mojstri, kar ostane, namenim drugim projektom. Zasedba Petsto metrov dobi ostanke.« To je eden od razlogov, zakaj pri zreških rokerjih traja razmeroma dolgo, da sprejmejo kakšno odločitev. »Razmišljamo, da bi tudi pri skupni Petsto metrov svojim poslušalcem ponudili oblačila z logotipom zasedbe. To je danes že skoraj nuja, vse glasbene skupine jih imajo.«
Takoj v začetku leta so v skupini Petsto metrov izdali nov videospot za pesem Ker se vrti, zaključno pesem albuma. »Polovico spota smo posneli v Sloveniji, drugo polovico v poljski prestolnici.« Produkcijo in režijo je prevzel Denis Vengust, ki je pred tem že sodeloval z Zrečani, in sicer pri videospotu za pesem Banderas.
Pri pesmi, od letos opremljeni tudi z videospotom, sodeluje tudi godalni kvartet, skladanje godalnih aranžmajev je prevzel Samo.
Klaviaturist za katedrom
Poleg vsega naštetega Sama Jezovška oplotniški otroci poznajo tudi kot svojega učitelja glasbene umetnosti. »To je vzgojni predmet, zato je pomembno, da učitelj ne mori svojih učencev zgolj s teorijo, ampak da glasbo res začutijo in razvijajo različne sposobnosti, ki so pomembne tudi širše, na primer za gibalne sposobnosti in zmožnost razmišljanja. Dobro je, če učenci veliko pojejo, igrajo glasbila in ustvarjajo.« Samov najljubši del službe je, ko odkrije talent pri katerem od učencev. »Nekajkrat se je že zgodilo, da sem bil tisti, ki je staršem povedal, da je njihov otrok nadarjen za glasbo. Ko odkrijem kakšen glasbeni talent, ga poskusim usmerjati. Nekaj mojih nekdanjih učencev se je tudi vpisalo v srednjo glasbeno šolo in so že skoraj profesionalni glasbeniki. Užitek je, ko na odru vidim nekdanjega učenca in si mislim, da sem pripomogel k temu.«
Samo z otroki nima stika le v šoli, sodeloval je tudi v komisiji z Blažem Švabom, ko sta za oddajo V petek zvečer zbirala otroke za nastop v oddaji. »Nisem pričakoval, da bodo otroci tako »razturali«. Od 75 otrok, ki so bili sprejeti v ožji krog, so bili vsi dobri. Peli so zahtevne pesmi, tudi od Celine Dion in Mariahe Carrey.«
Dobre pevske sposobnosti otrok Samo pripisuje tudi lažji dostopnosti glasbe. »Otroci imajo danes dostop do raznih Youtubov in Spotifyjev, kar pomeni, da lahko poslušajo kakovostno glasbo. Otroci se hitro učijo in dojemajo stvari, znanje srkajo vase kot spužve. Pomembno je, kaj poslušajo, in če poslušajo dobro glasbo, se lahko tudi veliko naučijo ter razvijajo.« Ravno te platforme so tiste, ki jih glasbeniki ne marajo pretirano, Samu pa je delo v šoli omogočilo, da vidi v njih tudi veliko vrednost.
Foto: Andraž Purg

Sledite nam