V Slovenskem ljudskem gledališču (SLG) Celje so 24. januarja premierno uprizorili predstavo Sen kresne noči avtorja Williama Shakespearja. Režiral jo je Jaša Koceli. Navdušila je celotna zasedba, a izstopal je predvsem mladi del, in sicer Lucija Harum, Maša Grošelj, Urban Kuntarič in Lovro Zafred, ki so s svojo igro očarali. Poleg odličnih nastopov je predstava postregla tudi z izjemno scensko podobo in glasbo, ki sta celotnemu dogajanju dali poseben pravljični pečat, kar je tudi sicer eden glavnih elementov dogajanja. S premiero te romantične komedije je SLG Celje gledalce hkrati ogrelo za prihajajoče Dneve komedije, ki se bodo začeli 3. februarja.
Predstava gledalca postavi v dogajanje v Atenah, ko se atenski vojvoda Tezej, ki ga igra Rastko Krošl, pripravlja na poroko s kraljico Amazonk Hipolito, ki jo igra Manca Ogorevc. Kot so pojasnili že ustvarjalci v SLG Celje, posebno mesto v igri pripada sanjski ljubezenski sli, ki jo povzroči sok magične cvetlice. »V resničnem svetu se dogajajo uslišane in neuslišane ljubezni: Helena ljubi Demetrija, on ljubi Hermijo, Hermija ljubi Lisandra in on ljubi njo. Hkrati s tem zapletom se začne še druga zgodba, ki se dogaja v svetu fantazije in pravljičnih izmišljotin. Domišljijski svet je ves čas tesno povezan z resničnostjo, kar govori v prid temu, kako pomemben del življenja je domišljija.«
Ljubezen v več agregatnih stanjih
Lucija Harum kot Hermija, Maša Grošelj kot Helena, Urban Kuntarič kot Demetrij in Lovro Zafred kot Lisander so štirje zaljubljenci. Z njimi se v čarobnem gozdu poigra Andrej Murenc v vlogi škrata, ki jih uroči. Tako sredi čarobnega gozda do izraza pridejo vsi njihovi najbolj pristni nagoni, spolna sla in poželenje, ki jih igralci uprizorijo zelo prepričljivo in življenjsko. Veliko je tudi telesne komike, ki je na trenutke tako izrazita, da gledalcu deluje celo fizično boleče, kar še dodatno dokazuje prepričljivost nastopov mladih igralcev. Svoje vloge odigrajo neobremenjeno, a izjemno intenzivno in iskreno. Gledalcu s tem ponudijo možnost, da se z njimi poistoveti in njihove pripetljaje poveže s kakšno svojo življenjsko izkušnjo. Vse našteto dobro strne režiser Jaša Koceli: »Ljubezen v tem besedilu oziroma predstavi doživi veliko agregatnih stanj. Ko junaki stopijo v gozd, ki nima filtra, v gozd, kjer se potlačeni strahovi, želje, nagoni in sla stopnjujejo, se razpre dionizični del naše narave. Ko si upamo biti to, kar je zakopano globoko v nas, in ko si upamo te strasti polno izživeti.« Kot je še dodal, je tukaj erotična ljubezen močnejša kot razumska, v ospredju je predvsem živalskost.
Umetnost dobre scenografije in glasbe
Pomemben pečat v predstavi je pustil tudi scenograf Darjan Mihajlović Cerar, ki je z visečimi lučmi in nagnjenim odrom pričaral sanjavo in pravljično vzdušje, s čimer poskrbi za pravo vizualno poslastico, ki da gledalcu možnost, da se potopi v domišljijski svet in zadiha z igralci. Za glasbeni vložek so poskrbeli odlični skladatelj Miha Petric, vokalistka Wiyaala in pianist Jan Sever, ki so s svojo glasbo predstavi dali čustven naboj, gledalcu pa, predvsem na koncu, občutek razodetja in ganjenosti.
Foto: arhiv SLG Celje/Mankica Kranjec Ducheyne
Preberite več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 30. januarja 2025!
