Arhiv NTRC

»Gotovo ne bi bila to, kar sem, če ne bi imela take družine in takih staršev,« meni Vanja Samec, ki je hvaležna mami in očetu za vso podporo in pomoč, toplino in vzgojo. Njen oče, arhitekt in oblikovalec Dušan Samec, ki je zaznamoval arhitekturno, urbanistično in oblikovalsko področje pri nas, je na obrobju Celja podedoval hišo, v kateri je bila do druge svetovne vojne dobra gostilna z domačim koruznim kruhom ter odličnimi salamami. Sicer pa je bilo to veleposestvo z več kot dvestoletno zgodovino. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja se je poročil z Marijo Bitenc, lani preminulo odlično doma in v tujini priznano koncertno altistko, ki sodi med najslovitejše slovenske koncertne poustvarjalke druge polovice 20. stoletja. Hiša ob Butejevem mostu je postala dom mlade družine Bitenc Samec. Mamo je pritegnil ogromen vrt, v katerem je kot velika ljubiteljica narave videla priložnost za ustvarjanje parka, kar je kasneje tudi uresničila. Arboretum Marije Bitenc Samec je zaščiten na državni ravni od leta 1984.

Gradbeništvo, ne arhitektura

Hči Vanja je podedovala bolj očetov tehnični talent kot mamino umetniško plat, čeprav ima desetletno glasbeno izobrazbo – igrala je klavir. Po končani celjski gimnaziji se je najprej poskusila vpisati na fakulteto za arhitekturo, a za las ni opravila sprejemnega izpita. »Arhitektura je bila bolj očetova želja, nisem imela talenta risanja, na sprejemnem izpitu pa je bil poudarek prav na tem. Mislim, da je bil zaradi tega on bolj žalosten kakor jaz. Vpisala sem se na gradbeno fakulteto, kjer mi je postal študij tako všeč, da sem ostala.« Ne nazadnje je blestela v matematiki, fiziki in pri vseh drugih predmetih. »Spominjam se, da sem asistentki pri predmetu Mehanika trdnih teles nekoč izrazila željo načrtovanja dolgih mostov, a mi je presenečena odvrnila, da tega v Sloveniji ne bom doživela. Želja je ostala in me pripeljala v svetovno elito mostograditeljev,« pravi Vanja Samec, ki je po študiju za krajši čas odšla na prakso v Švico, kjer je utrjevala znanje o lupinastih konstrukcijah, kar je bila tema njene diplomske naloge. Kmalu pa je spoznala, da oddaljenost od doma ne bo prava odločitev, saj je bila preveč navezana na družino. »Mobitelov še ni bilo, telefon je bil zelo drag. Ko so starši prišli na obisk, se mi je zdelo, kot da se nismo videli sto let.«

Med Celjem in Gradcem

Prvo zaposlitev je našla v takratnem Razvojnem centru Celje, ker je imela v času študija tudi njihovo štipendijo. Po nekaj mesecih dela je dobila vabilo Fakultete za gradbeništvo in geodezijo UL, da bi se vključila v raziskovalni program Dva tisoč mladih raziskovalcev in se v podiplomskem – tedaj magistrskem študiju – posvetila temi Računalnik v gradbeništvu in se hkrati zaposlila na Univerzi v Ljubljani kot asistentka. Glede na visoko povprečje ocen med študijem je imela prednost pred drugimi kandidati in sprejela je izziv. Končala je magisterij s področja računalništva v gradbeništvu, kar je bila let 1988 za slovenske in celo evropske razmere novost. Polna vizij in idej se je vrnila na prejšnje delovno mesto v Celje, a kmalu spoznala, da to okolje zanjo ni dovolj spodbudno in ji ne nudi možnosti razvoja. Spet je bilo naključje tisto, ki jo je vodilo naprej na njeni strokovni poti. Splet okoliščin v zasebnem življenju jo je pripeljal v avstrijski Gradec, kjer je mednarodno uveljavljeno podjetje iskalo človeka z njenimi znanji in po kratkem razmisleku in posvetovanju z družino je kmalu tam nadaljevala svojo poklicno pot.

Pomoč in podpora družine sta bili neprecenljivi, saj je bila Vanjina hčerka Maša takrat še zelo majhna. »Mami, ki je svojo pevsko kariero uspešno zaključila, je bila moji Maši druga ljubeča mami in hkrati babica, živeli smo v Gradcu in v Celju. Konci tednov so bili vedno v Sloveniji, zelo družinski in ljubeči.«

Pri načrtovanju mostov

V avstrijskem zasebnem podjetju TDV, kjer so razvijali programsko opremo (softver) za potrebe gradbeništva, se je veliko naučila. K razvoju je sodilo tudi izobraževanje inženirskih podjetij, uporabnikov softvera. To je bila pomembna povezava teorije in prakse, softver je bilo mogoče dograjevati, odpravljati morebitne pomanjkljivosti, ki so se v praksi pokazale, in tako je pridobival na kakovosti in mednarodni prepoznavnosti. Ob tem Vanja Samec poudari, da je softver pomembno inženirsko orodje, nepogrešljiv ob današnjih časovnih zahtevah projektov, kljub temu pa so ob zaključku izračuna še vedno najpomembnejša presoja inženirja, njegovo znanje in različice rešitev. »Slepo sledenje rezultatom brez razmišljanja s svojo glavo lahko nevarno ogrozi varnost projekta.«

V začetku 90. let so se za uporabo te programske opreme med prvimi pri nas odločili v podjetju Ponting, ki je softver uporabil pri projektiranju mostu Črni Kal in kasneje še mnogo drugih.

Po letih izkušenj so se začele vrstiti tudi predstavitve na mednarodnih konferencah. »Če hočeš stopiti pred mednarodno občinstvo mostograditeljev, moraš biti res dobro podkovan, da lahko odgovoriš na vsa njihova vprašanja.« Ali so jo tudi kdaj spravili v zadrego, jo vprašam. Pravi, da ne, le veliko treme je imela, ko je leta 2005 na Finskem prvič razpravljala s poznavalcem o dinamični vetrni analizi, kar je bilo takrat za softver revolucionarno v svetovnem merilu. »V našem podjetju smo bili pionirji na tem zapletenem področju. Tudi sama sem takrat šele začela spoznavati to tematiko in sem bila ›vržena v hladno vodo‹. Dobro sem speljala predstavitev in se ob tem marsikaj tudi naučila,« se spominja.

Podjetje v Gradcu je leta 2007 prešlo v roke ameriške multinacionalke Bentley Systems s sedežem v Extonu. Vanja Samec je zaradi svojega znanja in izkušenj postala globalna direktorica za programsko opremo za mostove, kar je pomenilo veliko potovanj in novih izzivov.

Dvanajst intenzivnih let

»Na letališčih in v drugih državah sem gotovo preživela od tri do štiri mesece na leto, kar je ogromno. Zato so se pojavile težave z zdravjem, saj mi je zaradi utrujenosti padla odpornost. Dolge lete sem včasih povezala in bila tudi po tri tedne na poti. Znamenitosti sem videla večinoma med vožnjo do hotelov ali do podjetij, kjer sem bila poslovno dogovorjena. Kasneje sem si pred vrnitvijo v Gradec privoščila vsaj en dan premora in si še kaj ogledala.«

Spomini na velike projekte in gradnjo nekaterih mostov z največjimi razponi na svetu so posebej živi tudi zaradi ogledov gradbišč. »V Južni Koreji so me peljali na vrh stebra visečega mostu Yi Sun-sin z razponom 1.545 m. Razgled je bil res neverjeten.« V času gradnje si je ogledala tudi številne druge mostove po svetu, ki so kot kabelski prednapeti ali viseči mostovi ne le vrhunski inženirski dosežek, pač pa tudi paša za oči. S timskim razvojem vetrne analize je sodelovala pri znamenitem mostu Stonecutters v Hongkongu, saj je mesto središče izjemnih tajfunov. Tudi znameniti Macao Bridge, ki naj bi s 55 kilometri dolžine predstavljal najdaljšo premostitev morja na svetu, ali pa most Sutong Yangtze, ki premošča reko Jangce na Kitajskem, sta bila načrtovana s tem softverom. »Za velike mostove je pomembno, da inženirji vedno opravijo navzkrižna izračunavanja z različnimi softverskimi paketi –za zelo zahtevne mostove vsaj z dvema –, ker veliko odličnih softverov, ki bi bili kos celotni statiki, zlasti pa zahtevni dinamiki, ni na izbiro.«

Foto: osebni arhiv

Celoten prispevek je objavljen v tiskani izdaji, ki je izšla 23. februarja.

Preberite več v Novem tedniku