David Preložnik: »Zaradi glasbe lahko postanemo boljši ljudje«
Profesor glasbe in zborovodja David Preložnik verjame, da glasba povezuje ljudi, spodbuja ustvarjalnost ter pomaga graditi boljšo in bolj povezano družbo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
David Preložnik je po izobrazbi profesor glasbene pedagogike. Že od mladih let ga zaznamuje predanost zborovski glasbi, ki ga je spremljala tudi med šolanjem, zato je že kmalu po študiju prevzel vodenje različnih pevskih sestavov. »Zdi se mi, da lahko človek naredi več, če sodeluje z drugimi. In osebno mi največ pomeni, ko vidim, da lahko toliko različnih zgodb in osebnosti povežem v skupni dih,« uvodoma pove Preložnik, ki v Šolskem centru Celje poleg tega, da poučuje, vodi glasbene zasedbe, organizira prireditve in spodbuja ustvarjalnost mladih.
Mnogi ga poznajo tudi kot nepogrešljiv člen pri organizaciji Mladinskega pevskega festivala Celje, ki je letos doživel že osemdeseto izvedbo. Pod njegovo koordinacijo je lani v Celju na Zborovskem bumu skupaj zapelo več kot pet tisoč mladih pevcev iz 150 osnovnih šol po vsej Sloveniji.
Za njegovo nadpovprečno, dolgoročno in predano delovanje na področju zborovstva in glasbene pedagogike, za pomemben prispevek k razvoju, h kakovosti in k prepoznavnosti mladinskega in zborovskega petja ter za široko in vključujoče kulturno delovanje v Celju in Sloveniji mu je Mestni svet Mestne občine Celje ob občinskem prazniku podelil bronasti celjski grb.
Osnovno šolo ste obiskovali v Vojniku, v katerem ste imeli tudi prvi stik z glasbo. Kako se spominjate tega obdobja?
To je zagotovo eden mojih zgodnejših in bolj izrazitih spominov glasbenega ustvarjanja. Vsi, ki dobro poznajo občino Vojnik, vedo, da je zelo dejavna na kulturnem področju, kar se je odražalo že v mojih otroških letih. Zelo sem vesel, da sem lahko prepeval tudi v mladinskem zboru Osnovne šole Vojnik, prav tako sem sodeloval pri drugih pevskih dejavnostih v okviru občine. V prvih razredih osnovne šole sem bil dejaven tudi v dramski skupini, kar je vodilo do tega, da smo se kasneje povezovali in sodelovali tudi zunaj šolskega okolja. Prav tam sem dobil največ vzgiba in spodbude za povezovanje in sodelovanje, kar me še danes spremlja pri delu.
Šolanje ste nadaljevali na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Ali ste se tam odločili za študij glasbene pedagogike?
Gimnazijska leta predstavljajo posebno poglavje v mojem življenju, saj so mi prinesla drugačen pogled na svet. Moje delovanje na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru je bilo še vedno močno povezano s sodelovanjem v šolskem zboru. Prav to je bil morda tudi eden od razlogov, da sem se odločil za to gimnazijo, saj sem že vnaprej vedel, da ima zbor na zelo visoki ravni.
Poleg tega so pomembno vlogo odigrali tudi številni kulturni projekti, ki v srednješolskem obdobju ponujajo še več priložnosti za osebnostno rast. Vse te izkušnje so mi pomagale pri odločitvah glede nadaljnjega študija. Tako sem precej zgodaj spoznal, da želim svojo pot nadaljevati na področju glasbenega šolstva oziroma glasbene pedagogike.
Kaj vas je pri tem najbolj nagovorilo?
Morda ravno sodelovanje in stik z ljudmi. Zdi se mi, da lahko človek naredi več, če sodeluje z drugimi. Pri svojem delu sem zato rad nekoliko odvisen tudi od drugih in isto je z ustvarjalnostjo v razredu. Če v umetnosti nastopiš sam, lahko pokažeš svoje sposobnosti, a ko nekaj soustvarjaš z drugimi, končni izdelek vselej sestavlja skupno delo. In ravno animiranje ter spodbujanje mi pri delu največ pomenita in me tudi motivirata pri drugih delih, ki jih opravljam. Kot na primer na področju zborovstva, ki je seveda spet povezano v nek skupen način razmišljanja ali dela, ki narekuje, da se moramo povezovati.
Vodili ste že zelo veliko različnih zborovskih sestavov. Kako dosežete, da se toliko različnih značajev poveže v celoto?
Na takšne trenutke se ne moreš pripraviti čisto dobesedno, ampak moraš vselej izhajati iz položaja, v katerega si postavljen. Ljudje se zelo razlikujemo in osebno mi največ pomeni, ko vidim, da lahko toliko različnih zgodb in osebnosti povežem v skupni dih. Vsak ima namreč svoje predhodne izkušnje in ko se vsi skupaj združijo v zboru, je velik izziv, kako jih povezati v celoto. Sam se vedno postavim v položaj učencev, ki sestavljajo razred, in potem vidim, kaj vse lahko z njimi ustvarim.
Če se vrnem malce v zgodovino, ko so bili časi še bolj naklonjeni zborovski dejavnosti oziroma je bilo število pevcev v zborih večje, je v primerjavi s tem danes doseči usklajenost morda že celo redkost. Ko vidiš, da ti uspe nekaj takega narediti oziroma postaviti v šolski sistem, nisi ponosen in vesel zaradi sebe, temveč zaradi družbe, skupnosti in šole.
V šolah se število zborov z leti zmanjšuje. Čemu to pripisujete?
Obstajajo nekakšne projekcije, na podlagi katerih lahko rečemo, da ima starejša generacija več izkušenj z zborovskim petjem kot mlajša. Če izhajam iz svoje izkušnje, se vrtčevskih let najbolj spominjam po petju in tem, da je bilo povezano tudi z drugimi dejavnostmi. Tukaj zato ob družinskih tradicijah in navadah pomembno vlogo igra tudi šolski sistem.
Izobraževanje prihodnjih vzgojiteljev sicer še vedno stremi v tej smeri, a je opazno, da so se zahteve šolstva in sistema v tem pogledu nekoliko znižale. Kako vzgojitelj oz. učitelj spodbuja otroke pri ustvarjanju, je zato zelo odvisno od njega. Če mu je sam naklonjen, ga spodbuja. Če je to njegovo manj močno področje, je verjetno bolj dejaven na katerem drugem področju ustvarjalnosti. Menim, da morajo učitelji vedno imeti širino in se zavedati, da je za zdrav človekov osebnostni razvoj potrebna uravnoteženost vseh štirih predmetnih področij v šolstvu – naravoslovja, družboslovja, umetnosti in športa.
Prizadevate si za več umetnosti v celjskih vrtcih in šolah, prav tako sodelujete pri prenovi učnih načrtov za glasbo. Kje vidite največ prostora za izboljšave?
Res je, zadnji dve leti sem bil v delovni skupini, v kateri smo z zavodom za šolstvo pripravljali prenovo učnih načrtov. Pri prenovi načrtov za glasbo v gimnaziji in srednji šoli sem se zelo zavzemal, da bi vanje vključili več ustvarjalnosti. Vsi vemo, da je teorije v povezavi s prakso vedno preveč in časa pogosto zmanjka ravno pri praktičnem delu. Seveda je pri nekaterih maturitetnih predmetih tak način dela pomemben, a čeprav je za nek cilj na voljo več različnih poti, smo pri tem v šolstvu pogosto malo togi. Ustvarjalnost zato zagotovo vodi domišljijo in improvizacijo, kar je tudi v glasbi nekaj najlepšega.
Načinov, kako pristopati do nekih stvari, je namreč več, zato so pri tem veliki izzivi tudi za nas šolnike, predvsem glede tega, koliko si upamo delati na sebi in rasti. Zato imamo tudi veliko priložnosti v obliki izobraževanj, da gremo v korak s časom, da vidimo, kakšne spremembe se dogajajo v družbi. Stvari se nenehno spreminjajo in to je tudi lepota našega življenja, zato je temu treba slediti.
Je pomanjkanje ustvarjalnosti po vašem mnenju eden večjih izzivov v šolstvu?
Da, prav tako pomanjkanje večje povezanosti celotne vzgojno-izobraževalne vertikale od vzgoje v predšolskemu obdobju. Če bi se v šolstvu bolj zavedali, da je včasih manj več, ter namenili več poudarka medpredmetnemu povezovanju, bi se odprlo tudi več možnosti za smiselnejšo razporeditev učnih ur. Menim, da bi morali biti šolski urniki zasnovani bolj premišljeno – ne zgolj z vidika storilnosti, temveč tudi ob upoštevanju otrokovih razvojnih in sposobnostnih potreb. Tega ne poudarjam, da bi izpostavljal zgolj pomen glasbe ali petja, ampak zato, ker verjamem, da je izkušnja povezanosti vseh predmetnih področij ključna za zdrav človekov razvoj.
Zdi se mi, da smo danes ta občutek v veliki meri izgubili. Dijaki se pogosto ne znajo več sprostiti, v razredu si marsikdo ne upa niti zapeti na glas. Celotno izobraževanje bi moralo spodbujati ustvarjalnost in različne načine razmišljanja, petje pa v osnovnem pomenu lahko močno prispeva k sproščanju telesa in h kognitivnemu razvoju. Gre za eno najbolj naravnih človekovih izraznih oblik. Glas je naše prvo glasbilo – ne zaživi le v govoru in izražanju misli, temveč še posebej v petju, ko zazveni celo telo.
Se vam zdi, da pogosto pozabljamo, kako koristna sta glasba in petje za naše telo in um?
Zagotovo. Petje je samo po sebi tudi psihofonija, ki pomaga ljudem, a ne samo, da se imajo »fajn« in da se sprostijo, temveč pomaga tudi pri miselnih procesih. Pri svojem delu dijake v zboru vedno učim tudi tehnik sproščanja, ki jim lahko pomagajo, da so boljši tudi na drugih področjih. Nikoli nisem osredotočen le na petje, temveč želim dijakom pomagati, da bi lahko bili s pomočjo tega uspešni tudi na maturi, če želite. In isto velja pri odraslih zborih, v katerih ljudje pridejo na vajo, da se po delu in drugih obveznostih sprostijo. Petje lahko pomaga, da postaneš boljši človek, da drugače gledaš na dogodke in odnose. In to je osnovni namen tega. Želim, da bi bilo naše življenje s pomočjo petja plemenitejše.
Z zbori se redno udeležujete tudi tekmovanj. Kaj ta izkušnja prinese mladim, je lahko to zanje tudi dodatna spodbuda?
Da, zagotovo lahko tekmovanja predstavljajo dodatno spodbudo za mlade, saj smo zdaj kot družba prišli do točke nekakšnega dokazovanja. Nazadnje, ko sem se leta 2024 tekmovanja udeležil z dekliškim zborom Gimnazije Celje – Center, sem dekleta najprej vprašal, ali si sploh želijo to izkušnjo. Zame namreč tekmovanje predstavlja tudi dodaten stres in odgovornost in osebno ga ne potrebujem ali si ga morda celo ne želim. Dijaki na to gledajo malo drugače in jim izkušnja tekmovanja predstavlja tudi velik izziv. Z dekliškim zborom GCC smo nato soglasno sprejeli odločitev, da se bomo udeležili tekmovanja, zato so bili vse delo in priprave bistveno bolj organizirani, kakovostnejši in lepši. Tekmovanja so tudi priložnost še bolj osebnega srečanja s seboj, saj moraš biti discipliniran in odgovoren.
Kako pomembno se vam zdi, da se zborovodje in učitelji mladim približate tudi s pomočjo različnih glasbenih zvrsti, ki jih mladi danes poslušajo?
To metodo uporabljam tudi pri svojem pouku. Učence vedno najprej vprašam, kaj jim pomeni glasba, katero poslušajo in zakaj. Iz tega se potem začnemo pogovarjati in dogovarjati ali se bolj osredotočimo na razlago snovi ali čas posvetimo raziskovanju sveta umetnosti in našega doživljanja. Ker glasba ni maturitetni predmet, je to pri mojem predmetu morda nekoliko lažje in je to moj način, da pridem do bolj osebnega stika z učenci.
Velik izziv pri tem vidim predvsem v tem, da smo kot družba izgubili sproščenost, da si ne upajo predstaviti sebe, predstaviti svojega pogleda na življenje. Morda med mladimi včasih zmanjka pristnih stikov. Res je, da so povezani digitalno s pomočjo takšnih in drugačnih družbenih omrežij, a manjkata pristen pogled in pogovor. Žalosti in skrbi me, ko gledam mlade po hodnikih šol, da so med odmori večinoma na telefonih. A menim, da tega ne moramo sistemsko reševati samo kot šola, ampak so tu zelo močni zgledi domačega okolja in zgledi med vrstniki, kot družba pa bomo morali v tem odnosu tudi odzvati se bolj naravno in odgovorno.
Knežje mesto ima kljub temu dolgo pevsko tradicijo. Tudi sami ste nepogrešljiv del Mladinskega pevskega festivala v Celju, ki je letos praznoval že osemdeseti jubilej. To je ogromna potrditev te tradicije.
Zelo veseli in ponosni smo, da nam je uspelo ne samo obuditi, ampak tudi v tem pokoronskem obdobju pripeljati festival nazaj v tako dejavno obliko, kot je bila letos. Zavedam se, da smo prišli do nekih meja in okvirjev, ko vemo, kaj še kot družba in kot šolski sistem sploh zmoremo. Mladinski pevski festival je skozi leta živel in preživel ravno zaradi sodelovanja, saj so bile v ta projekt dejavno vključene vse celjske šole. S tem, ko zdaj z bienalnim državnim tekmovanjem posegamo tudi na nacionalno raven in ko z mednarodnim tekmovanjem posegamo tudi na mednarodno raven, želimo razširiti našo skupnost in ustvariti občutek sobivanja.
Žal tudi v evropskem in svetovnem pogledu opažamo, da ni več tako velikega nabora zborov, da bi bilo splošno zanimanje za festivale po svetu tako množično. Tisti zbori, ki ohranjajo pevsko tradicijo višje kakovosti, pa se seveda soočajo tudi s finančnimi težavami, zato si tega ne morejo vedno privoščiti. Tudi v tem pogledu želimo s festivalom iti v korak s časom, saj ne ustvarjamo finančnega dobička, kar tako ali tako ni možno, temveč gradimo priložnost za mlade, za zbore in za šolstvo. Če bomo to znali po strokovni plati še bolj povezati, verjamem, da lahko s tem šolstvo in tudi družba veliko pridobita.
Pod vašim vodstvom je lani v Celju zaživel Zborovski bum, eden največjih zborovskih dogodkov pri nas. Kako ste doživljali trenutek, ko je skupaj zapelo pet tisoč otrok?
To je projekt, ki ga Zavod RS za šolstvo s pomočjo naše svetovalke za glasbo dr. Inge Breznik spodbuja že več kot desetletje in je pomemben predvsem zato, da dobijo mladi izkušnjo, da tudi sami prisostvujejo nečemu velikemu. Ko je v dvorani Zlatorog skupaj zapelo pet tisoč mladih, je bil občutek nepopisen. Čudovito je bilo slišati toliko mladih, ki so dihali in zapeli skupaj.
Se po takšnih dogodkih pogovarjate z mladimi, kako jih doživljajo? Verjetno tudi njim še dolgo ostanejo v spominu.
Samo upamo lahko, da je res tako. Pri mladih večkrat opažam pomanjkanje navdušenja, kar se mi zdi najbolj zaskrbljujoče. Danes hitro dobimo veliko informacij, prav tako je veliko različnih dogodkov, zato sploh ne znamo več ovrednotiti, kateri so drugačni in v katere je bilo vloženega več truda. Za skupni projekt namreč rabiš vsakega posameznika, ki podari svoj čas, trud in energijo.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost zborovstva v Celju?
To je zelo vezano na tradicijo šol, hkrati je pomembno, da znamo to tradicijo postaviti v kontekst današnjega časa. Menim, da nam v Celju to dobro uspeva. Celje ima zaradi povezovanja in sodelovanja med šolami veliko prednost, saj v nobenem drugem večjem mestu v državi ni toliko zborov, kot jih imamo šole v Celju. To je tudi pokazatelj, zakaj je Mladinski pevski festival vsa leta tako uspešen. Kar zadeva ljubiteljsko kulturo in druga društva, smo seveda vezani na pritok mladih pevcev in ravno tukaj se izgublja dejavna vez. Škoda je, če nastajajo novi zbori, ker si mlajše generacije želijo svojega ustvarjanja. Razumem, da je medgeneracijsko sodelovanje težko, a če bi znali ustvariti medgeneracijski dialog, bi bil to velik doprinos.
V preteklosti je bilo na tem področju med društvi veliko delitev, a menim, da je zdaj čas povezovanja in sodelovanja. Čas, ko bi lahko glede na število pevcev, ki jih imamo v društvih, skupaj naredili veliko več. Pri tem ni pomembno le, da sledimo tradiciji, temveč da je kakovost odvisna od nas, ljudi, koliko si upamo odpreti teh možnosti za sodelovanje.
Prihodnost torej vidite v povezovanju zborov?
Da, žal količina na področju zborovstva upada, če bomo želeli imeti kakovost, se bo zato treba povezovati. O tem se večkrat pogovarjamo tudi v zvezi kulturnih društev, v kateri sem član upravnega odbora. Pogovarjamo se, kako med društvi spodbuditi povezovanje, ki bi nam omogočalo lažje delo. Razumem, da je marsikdaj tradicija imena, društva vezana na to. A žal nikoli več ne bo, kot je bilo nekdaj. Če želimo, da bo, bo treba iti v korak s časom in slediti projekcijam, ki se kažejo. Da bomo lahko mlade spodbujali k povezovanju, se bomo tudi starejši morali znati povezovati in dati dober zgled.
Prej sva že govorila o digitalizaciji in vseprisotnosti telefonov. Bi se po vašem mnenju digitalne tehnologije lahko vključile tudi v zborovstvo ali je prav zbor prostor za »digitalni odklop«?
Sam sem v tem »digitalnem odklopu.« Digitalizacija je priložnost, ko je lahko tehnika v službi človeka in ne človek v njeni službi. Torej nam lahko ta pomaga, da npr. pogledamo nek posnetek, imamo vnaprej posnet glas in se sami doma učimo. A tistega občutka, ko pridemo različni ljudje v zboru skupaj in skupaj zapojemo, ne more nadomestiti nobena tehnologija. To je nekaj najbolj naravnega, kar človeštvo spremlja že od začetka.
Ker pozabljamo na korenine, dejaven stik z naravo, na osnovne procese razmišljanja, sobivanja in soustvarjanja, imamo težave v družbi. Želel bi si, da bi si lahko tudi s pomočjo glasbe pomagali na drugih področjih v življenju, da bi bila bolj kakovostna, da bi se znala povezovati, da bi znali živeti v spoštovanju in dopolnjevanju.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
