Sašo Švigelj

Ko sem slišala zanjo, sem zastrigla z ušesi. Delo detektiva se mi namreč že od nekdaj zdi nadvse mikavno, odeto v tančice skrivnostnosti, razburljivo in razgibano. Našteto je seveda posledica načina, kako ga predstavijo knjige, filmi in TV-serije. Vendar me je sogovornica, ki izvira z Vranskega, hitro postavila na realna tla. Da ni prav nič filmsko glamurozno, mi je zatrdila.

Zato sem jo morala temeljito zaslišati; zanimalo me je, kako detektivska žilica utripa že v otroku, kako se nato razvije v profesionalno detektivko, kaj vse detektivi doživijo na terenu, kaj počnejo, ko odložijo značko ... O vsem tem sem se pogovarjal z eno vodilnih detektivk v svetu Bernardo Škrabar Damnjanović.

Ena redkih žensk v detektivskem poklicu

Je ena redkih žensk v detektivskem poklicu. Kot je povedala, je bila že kot otrok izredno rahločutna, rada je opazovala ljudi in se poglabljala v njihovo vedenje ter razmišljanje.

»Rada sem bila sama, rada sem brala in odkar vem zase, sem zelo odgovorna, zavzeta za učenje in spoznavanje novih stvari. Bolj kot druženje z vrstniki so me zanimali pogovori s starejšimi ljudmi, bila sem precej resna v primerjavi z drugimi vrstniki. Vedno me je zanimalo, kaj se skriva v ozadju dejanj ljudi in izrazov, in pogosto sem opazila podrobnosti, ki so drugim ušle.«

Kot je dodala, sta jo njena naravna radovednost in želja da bi razumela svet okoli sebe, že zelo zgodaj usmerjali proti poklicu, ki ga opravlja danes.

Že kot osnovnošolko jo je zanimalo policijsko delo – še posebej tisto, povezano s preiskovanjem in z vzpostavljanjem reda, ki ga je dojemala kot ključen element zagotavljanja pravičnosti.

Želela se je vpisati v srednjo policijsko šolo, vendar tisto leto niso razpisali oddelka za dekleta. Končala je srednjo zdravstveno šolo v Celju. Po opravljeni maturi se je vpisala v takratno visoko policijsko-varnostno šolo, zdaj fakulteto za varnostne vede, kjer končuje doktorski študij.

Sašo Švigelj

Pravite, da vam že kot deklici niso ušle podrobnosti, ki jih večina ni opazila. Kako se je v otroštvu še kazala vaša detektivska žilica?

Moja mama bi rekla, da ni bilo konca mojim »zakaj« in »kako«. Ko me je nekaj zanimalo, sem na vsak način želela odgovor. Vedno sem imela izjemno empatijo, občutljivost za podrobnosti, zanimanje za človeško vedenjo in močno potrebo po razumevanju vzrokov za nekatere dogodke.

Pogosto sem se spraševala, kaj se skriva za posameznimi dejanji ljudi, zakaj nekateri posamezniki delujejo, kot delujejo. Zamišljala sem si vzroke in ozadja, bila občutljiva za razpoke v zgodbah in tišine med stavki.

Ta lastnost se je z leti okrepila v poklicno radovednost in analitičnost, priznam, tudi v poklicno deformacijo. To, da sem osredotočena priti do bistva, globine neke zadeve, ki me zanima, je del moje osebnosti. Ta lastnost se je že v začetku mojih dvajsetih let preusmerila v profesionalno pot s študijem v visoki policijsko-varnostni šoli.

Kako so starši komentirali, ko ste jim rekli, da boste postali detektivka?

Mislim, da so že zgodaj vedeli, da sem zelo samostojna in samoiniciativna in da je edino, kar potrebujem, da mi stojijo ob strani z nasveti. Vedeli so, da se bom v vsakem primeru odločila po svoje. Vedno sem šla svojo pot in ker sem bila izjemno delavna ter nadpovprečna v šoli, menim, da je bil to razlog, da se nista spraševala o tehtnosti moje odločitve pri izbiri poklica, ker sta vedela, da sem zadeve že zelo dobro preverila.

Starša sta ponosna name, kar mi večkrat povesta. Jaz sem jima hvaležna, da sem imela možnost odraščati z delovnima, odgovornima in s poštenima človekoma, ki ju odlikujejo visoki etični standardi. Hvaležna sem jima tudi, da sta mi vedno pustila imeti svoj mir in svoj osebnostni prostor, ki mi je zelo bistven tako danes in odkar se zavedam sebe kot deklice.

Ogromno popotnico ljubezni, mehkobe in sprejemanja sta mi dali tudi babica in teta, žal sta obe že pokojni, vendar ostajata v mojem srcu.

Sašo Švigelj

Je detektivski poklic tak, kot nam ga prikazujejo knjige, serije in filmi?

Ne. V resnici gre za strukturirano, dokumentirano delo, ne nazadnje imajo poročila, zapisniki, ki gredo od nas, procesno vrednost, sami s svojim vedenjem o neki preiskavi, dejstvu pa smo lahko priča v možnih nadaljnjih postopkih.

Adrenalinske akcije so občasne, ko čakamo, da ujamemo osebo pri tatvini, kršitvi, goljufiji ... V večini primerov gre za ure in ure opazovanj (pozimi na mrazu, poleti v izjemni vročini, pri čemer sploh ni nujno, da se bo kaj zgodilo). Je manj glamurozno, a veliko bolj odgovorno.

V praksi gre torej za precej bolj strukturirano, zakonsko opredeljeno in metodično delo. Ne gre za adrenalin in spektakel, kot to prikazujejo filmi, temveč za sistematično zbiranje informacij, spoštovanje zakonodaje, natančno dokumentacijo in visoko odgovornost do resničnosti. Delo zahteva veliko potrpežljivosti in izostren občutek za sorazmernost pri vsakem upravičenju,

Vas je v tem poklicu kaj posebej presenetilo?

Ko si že rečem, da sem v skoraj 20 letih dela videla vse, se še vedno pojavi nekaj, ob čemer se zgrozim ali nasmejim. Izjemno hvaležna sem za vrsto izjemnih izkušenj, ki sem jih pridobila. To je neprecenljivo.

Toliko stvari se mi je zgodilo, toliko zgodb sem slišala, preiskala, da imam res ogromno znanja, s katerim lahko pomagam ljudem v marsikateri situaciji. Koliko psihološkega znanja, empatije in socialne inteligence je treba za kakovostno opravljanje nalog! Marsikdaj zapolnjujemo praznino, kjer so zmožnosti javnih služb omejene bodisi zaradi časovne, kadrovske ali finančne stiske.

Nam lahko zaupate, kaj konkretno vas je nasmejalo in ob čem ste se zgrozili?

Življenjske situacije ljudi so včasih grozljive in iz spoštovanja do življenja obnemim, ko vidim, v kakšnih stiskah živijo nekateri. Zato se redno trudim za dobrodelnost in pomoč ljudem, hkrati vem, da bi lahko na tem področju naredila še več.

Ne zavedamo se, da vsakodnevno hodimo mimo oken in vrat, in ne vemo, kakšen pekel se dogaja za nekaterimi. Klicala sem že policijo in reševalce, ko sem naletela na osebo, ki je želela narediti samomor.

Najbolj se zgrozim v primerih, v katerih so vpleteni majhen otrok ali obnemogli ostareli. Težko mi je že govoriti o tem, kakšne zlorabe se dogajajo. Po drugi strani me nasmejijo čisto življenjske stvari; ko na terenu ugotovimo, da se je stranka zmotila in podala napačen opis vozila ali česa drugega. O teh zadevah rada predavam in učim mlajše detektive in študente, saj je to tudi del moje doktorske disertacije; govori o tem, kako zelo je naš spomin varljiv in kako hitro pozabljamo ter kako spominske luknje zapolnimo s podatki, za katere se izkaže, da ne držijo.

Pred časom sva se s sodelavko nasmejali, ko smo prejeli zaprosilo stranke za kontrolo bolniške pri neki osebi. To osebo smo nedavno preverjali tudi za drugega naročnika in odkrili kršitve bolniške, zaradi česar jo je ta naročnik odpustil. Moj smeh je imel v ozadju kanček groze ob zavedanju, kaj vse dopušča naš sistem.

Sašo Švigelj

Za katere detektivske naloge vas najpogosteje najamejo?

Najpogosteje nas najamejo za preiskave zlorab bolniškega staleža, preverjanje spoštovanja konkurenčnih klavzul ter nadzor nad zaposlenimi ob sumih nepravilnosti, kot so zlorabe delovnega časa ali neupravičeni potni stroški.

Poleg tega izvajamo teste o prisotnosti alkohola in prepovedanih drog. Te naloge so ključne za zaščito interesov delodajalcev in zagotavljanje skladnosti z zakonodajo. Vendar delo mojega kolektiva obsega še veliko več. Specializirani smo za korporativno varnost in inteligenco, kjer izvajamo penetracijske teste informacijskih in fizičnih varnostnih sistemov podjetij.

Vas kdaj najameta tudi kak ljubosumen mož ali žena?

Tudi takšne pobude so, seveda, a ko ne gre za zakonit interes ali je zahteva v nasprotju z načeli stroke, jo zavrnemo. Vsak primer skrbno pretehtamo in ravnamo v skladu z veljavno zakonodajo ter s profesionalnimi standardi.

V ospredje vedno postavimo spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva. V dejanskih primerih je ob razvezah v ospredju velikokrat iskanje premoženja, ki je odteklo oziroma ga nasprotna oseba skriva. Ali za zbiranje dokaznega gradiva glede skrbništva nad otrokom ...

V težkih zasebnih situacijah svetujem ljudem v stiski. Pri meni najdejo prostor, kjer jim prisluhnem s spoštovanjem ter z zavezanostjo k molčečnosti. Veliko ljudi se obrne name tudi zaradi znanja in izkušenj, tako življenjskih kot tistih, ki so se nabrali iz rešenih primerov v 20-letni karieri.

Ste se med opravljanjem poklica kdaj znašli v nevarnosti? Ali morda v zabavni situaciji?

Večkrat. V vseh teh letih sem večkrat poklicala policijo, zato da sem naznanila sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Na policijo sem se obrnila tudi, če so bile okoliščine nevarne ali pa sem kolegom samo posredovala kakšne operativne informacije, za katere sem menila, da bi lahko pomagale pri njihovem delu.

Pred nekaj meseci sva na primer šla s kolegom oba oborožena na teren, saj sva vedela, da je imela oseba, ki smo jo iskali, orožje in je tudi grozila, da ga bo uporabila.

Primeri, kjer smo iskali dolžnike, ki so se vztrajno skrivali, skrivali pa so tudi svoje premoženje, tudi niso bili nič manj nevarni. Imela sem primer, ko je bil dolžnik zelo jezen, ko sem ga našla po daljšem iskanju. Dobro se je skrival. Povabil me je v stanovanje, v katerem je imel nagrobnik in zraven njega prižgano svečo.

Iskanja ljudi zaradi vročanja pozivov na sodišča so prav tako nevarna; pozive sem vročala ljudem z obrobja družbe, narkomanom, a tudi tistim na visokih položajih.

Vse vrste situacij sem doživela. Pri vseh so najboljše orožje dobrega detektiva dobre komunikacijske veščine, ki pomagajo bodisi rešiti primer bodisi pravo informacijo ali umiriti razgreto situacijo, nasilno osebo ... Strokovni prijemi, meti, udarci in orožje so skrajne poteze, ki so včasih prav tako potrebne.

Preberite več v Novem tedniku!