V svetu pirolize dobil navdih za podjetništvo
Šentjurčan Dejan Verhovšek se je po več kot 16 letih dela v enem od največjih kemičnih podjetij na Celjskem podal med zagonske podjetnike. Doktor kemije se je posvetil razvoju mobilne pirolizne enote, ki omogoča predelavo biomase v zanimive izdelke, kot sta biooglje in lesni kis. Njegova ideja se je na lanskem Startup generatorju, ki ga je organiziral Saša inkubator, uvrstila med enega od treh zmagovalnih projektov. S pomočjo nepovratnega denarja Mestne občine Velenje je načrte spremenil v izdelek, katerega delovanje predstavlja doma in v tujini. Prejema že prva naročila za izdelavo po meri izdelanih peči, domislil se je tudi že možnosti za nadgradnjo.
Verhovšek se že vrsto let sprašuje o problematiki podnebnih sprememb ter možnih rešitvah, ki so glede tega na voljo. Zanima ga, katere rešitve so učinkovite in katere omogočajo množično uporabo. Ko si je zastavljal takšna vprašanja, se mu je piroliza odstirala kot pravi odgovor. Čeprav gre za tehnologijo, ki se je človek ne more lotiti z danes na jutri. »Čeprav se mi je vse skupaj zdelo zelo zanimivo, sem se zavedal, da je za razvoj treba veliko znanja in predvsem veliko denarja. Gre za velika postrojenja. Zaradi vsega naštetega sem predvideval, da se s pirolizo ne bom nikoli ukvarjal.«
Nato je na življenjski prelomnici, ko je po letih redne zaposlitve dal odpoved, zasledil možnost, da bi se lahko lotil sestave mobilne pirolizne peči. Tovrstna naprava omogoča pirolizo v majhnem obsegu, zaradi česar je cenovno dostopna tako fizičnim osebam kot podjetjem. Omogoča jim, da z uporabo te tehnologije svojo lastno biomaso predelujejo v izdelke, ki imajo dodano vrednost. S tem prispevajo k znižanju izpustov ogljikovega dioksida in tako pomagajo v boju proti podnebnim spremembam.
Ker piroliza ni le za pečico …
Pirolizo marsikatera gospodinja pozna kot samodejno čiščenje umazane pečice s pomočjo visokih temperatur. Piroliza, kot jo je razvil Verhovšek, je segrevanje biomase oz. organskega gradiva pri temperaturi od 400 do 600 stopinj Celzija, medtem ko je kisik odsoten.
Biomasa se pri omenjenih temperaturah spremeni v ogljik oz. v biooglje in lesni kis, sprošča se tudi bioplin. Toplota je stranski produkt, ki ga Verhovšek zaenkrat še ne izrablja.
Kaj uporablja za gorivo, da dobi tako visoko temperaturo? Vir energije je del biomase, torej zelenega reza, listja, nekakovostnega ali bolnega lesa … Večino biomase, ki jo želi spremeniti oz. pirolizirati, da v osrednjo komoro. Od 10 do 15 odstotkov biomase pa da v kurišče, kjer jo zakuri. To proizvede dovolj energije za cel proces pirolize, kar pomeni, da zanjo ne potrebuje drugega vira energije, kot sta na primer elektrika ali zemeljski plin. »Sistem je samozadosten, tudi zato, ker pri segrevanju biomase na več kot 200 stopinj Celzija ta začne oddajati bioplin. Tega s pomočjo cevnih povezav dovajam nazaj v kurišče. Zaradi energenta bioplina je proces samozadosten, od nekega trenutka biomase ni treba več kuriti, ampak bioplin dovaja energijo za ves proces,« je pojasnil sogovornik.
Kot je pojasnil, biomasa niso le zeleni rez, listje in odpadni les. Biomasa je lahko tudi odpadna hrana ali kavna usedlina. Pravkar dela poskuse, kako se piroliza obnese za odpadke, ki nastanejo pri pridelavi oljčnega olja – gre za oljno pogačo, liste oljk. »Vse, kar je za nekoga odpadna biomasa, je možno uporabiti za ta proces.«
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
