Flurina Ametaj o prilagajanju albanskih otrok slovenskemu okolju
»Poreklo in okoliščine ne smejo določati posameznikovih možnosti,« pravi predsednica Zveze društev Albancev v Sloveniji in predsednica Kulturnega društva Liria iz Velenja.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Da selitev albanskih otrok v Slovenijo velikokrat zanje pomeni popoln preobrat, saj otroci čez noč izgubijo vse, kar jim je bilo domače, opozarja Flurina Ametaj, predsednica Zveze društev Albancev v Sloveniji.
Dodaja, da nepoznavanje slovenskega jezika pred otroke postavlja številne prepreke. Ametajeva je tudi predsednica Kulturnega društva Liria iz Velenja, ki si prizadeva za uspešno vključevanje albanskih priseljencev v slovensko družbo.
Poudarja, da za priseljence učenje novega jezika ni samo izobraževalni proces, ampak je povezano z občutkom varnosti, sprejetosti in pripadnosti. Zagovarja idejo, da se uspešna vključitev otrok začne že pred selitvijo. »Pomembno je, da otrok ne vstopi v šolo povsem nepripravljen in da se jezikovna podpora nadaljuje tudi po vključitvi,« še pravi.
Rodila se je na Kosovu, a se je kot nekaj mesecev stara deklica z mamo preselila v Slovenijo. V naši državi živi od leta 1991. Otroštva se spominja kot obdobja, v katerem je bila po eni strani povsem običajna deklica, ki je odraščala v Sloveniji, a se je po drugi strani že zelo zgodaj zavedala, da ima njena družina drugačne korenine.
»V Sloveniji sem obiskovala že vrtec in s slovenskim jezikom nisem imela težav. Kljub temu sem doživela kar nekaj neprijetnih izkušenj, pri katerih ovira ni bilo moje znanje jezika, temveč predvsem moje albansko ime in priimek,« pojasni. Danes živi v Celju. Dolga leta dobro sodeluje z ljudskima univerzama Celje in Velenje, v katerih imajo veliko dela z vključevanjem priseljencev.
Ste doma govorili slovensko?
Doma smo govorili predvsem albansko, saj je bil to jezik naše družine, naših odnosov in naše kulturne pripadnosti. Slovenščino sem osvajala v vrtcu, šoli, s prijatelji in v vsakdanjem življenju. Danes na dvojezičnost gledam kot na veliko prednost. Otrok z ohranjanjem maternega jezika ne izgublja možnosti, da se dobro nauči slovenščino. Nasprotno. Dobro razvit prvi jezik lahko predstavlja pomembno podlago za učenje drugega jezika.
Zakaj ste se odločili za študij socialnega dela in se kvalificirali za medkulturno mediatorstvo?
Za študij socialnega dela sem se odločila, ker sem si želela poklic, pri katerem lahko svoje znanje uporabim za konkretno pomoč ljudem. Zanimalo me je predvsem delo s posamezniki in z družinami, ki se znajdejo v zahtevnih življenjskih okoliščinah ter potrebujejo podporo, informacije ali pomoč pri iskanju ustreznih rešitev. Socialno delo mi je dalo strokovno znanje za razumevanje različnih življenjskih situacij, delovanja ustanov in načinov, kako lahko posameznika podpremo, ne da bi pri tem odločali namesto njega.
»Selitev ni samo sprememba naslova, temveč lahko pomeni izgubo skoraj vsega, kar je bilo otroku znano. Zato je pomembno, da vključevanje ni omejeno samo na tečaj jezika.«
Kako se počutite v Sloveniji glede na to, da ste Albanka – kot tujka ali kot Slovenka?
Vprašanje, ali sem tujka ali Slovenka, je zame nekoliko preozko, saj identiteta ni vedno izbira med dvema možnostma. Po rodu sem Albanka in tega dela sebe ne želim zanikati. Slovenija je država, v kateri sem odraščala, se izobraževala, si ustvarila družino in zgradila svoje poklicno ter družbeno življenje. Slovenija je moj dom. Slovenski prostor me je oblikoval, a albanske korenine so temelj moje družinske in kulturne pripadnosti.
Slovenski jezik govorite tako dobro, da nihče ne bi presodil, da nimate slovenskih korenin.
V Sloveniji sem odraščala in se tukaj izobraževala. Zato se mi zdi, da je povsem naravno, da slovenski jezik dobro obvladam. Slovenščina je ves čas jezik mojega šolanja, dela in vsakdanjega življenja, k dobremu izražanju je zagotovo veliko prispevala tudi moja izobraževalna in poklicna pot. Dolga leta se je to, da sem celotno izobraževanje opravila v Sloveniji, bolj odražalo v mojem znanju albanščine.
Kako se albanski otroci, ki tukaj živijo od rojstva, prilagajajo okolju in kako otroci, ki pridejo, ko so že nekoliko starejši?
Razlika med njimi je precejšnja. Otroci, ki so rojeni v Sloveniji in so že zgodaj vključeni v vrtec, slovenščino večinoma osvajajo spontano. Poznajo okolje, način delovanja vrtca in šole ter nepisana pravila družbe. Slovenija je njihov dom in pogosto edino okolje, ki ga zares poznajo.
»Vključevanje ne more obstajati brez aktivnega sodelovanja priseljenca. V zdravstvu lahko napačno razumljena informacija vpliva na zdravljenje in pri socialnih ali pravnih postopkih na človekove pravice.«
Za otroka, ki se v Slovenijo preseli nekoliko pozneje, prihod pomeni veliko več kot samo selitev v drugo državo. Pogosto gre za popoln preobrat, na katerega nima vpliva. Tak otrok čez noč izgubi vse, kar mu je bilo domače: prijatelje, sošolce, učitelje, širšo družino, dom, vsakodnevno rutino in okolje.
Kaj selitev pomeni za otroka?
V šoli na Kosovu šoli je bil morda uspešen, samozavesten in družaben. Poznal je pravila, znal se je izraziti, povedati svoje mnenje in pokazati svoje znanje. Ob prihodu v Slovenijo se lahko nenadoma znajde v položaju, ko ne zna niti prositi za pomoč, pojasniti, da česa ne razume, ali se vključiti v pogovor med vrstniki.
Od teh otrok se pogosto zelo hitro pričakuje, da bodo sledili pouku, se naučili jezik, se prilagodili pravilom in se vključili med vrstnike. Učenje novega jezika zato ni samo izobraževalni proces, ampak je povezano z občutkom varnosti, sprejetosti in pripadnosti.
Ali je razlika, če pridejo v začetku ali sredi šolskega leta?
Da, razlika je lahko velika. Otrok, ki pride ob začetku šolskega leta, vstopi v razred, ko se tudi med drugimi učenci šele oblikujejo odnosi, pravila in skupinska dinamika. Če pride sredi leta, vstopi v že oblikovano skupino, učenci so sredi učne snovi. Posebej zahtevno je, kadar se otroci preselijo tik pred poletnimi počitnicami. Naredijo prve korake pri učenju jezika in navezovanju stikov, nato se šola zapre in za dva meseca izgubijo vsakodnevni stik s slovenščino. Zato smo v našem društvu letos prvič izvedli intenzivni poletni tečaj slovenščine za novo priseljene otroke.
Bi bilo smiselno, da bi otroci tečaje slovenskega jezika obiskovali že pred vstopom v šolo?
Vsekakor. Najbolje bi bilo, da bi otrok že pred prihodom dobil prve informacije o Sloveniji, šolskem sistemu in jeziku. Če to ni mogoče, bi moral imeti vsaj pred začetkom pouka možnost intenzivnega uvodnega programa. Zagovarjam idejo, da se uspešna vključitev začne že pred selitvijo. Pomembno je, da otrok ne vstopi v šolo povsem nepripravljen in da se jezikovna podpora nadaljuje tudi po vključitvi.
Sodelujete predvsem z otroki iz velenjskih osnovnih šol. Na vas se pogosto obračajo svetovalne delavke. Na kakšne težave opozarjajo in kako je videti sodelovanje?
Z otroki in njihovimi družinami sodelujemo ter poskušamo povezati šolo, starše in druge ustanove. Svetovalne delavke z nami najpogosteje navežejo stik zaradi jezikovnih ovir, težje komunikacije s starši, zaradi nerazumevanja šolskih obveznosti, izostankov, učnih težav ali stisk pri vključevanju v razred. Naša naloga je, da omogočimo razumevanje in vzpostavimo sodelovanje.
Imajo otroci, ker ne poznajo našega jezika in našega okolja, tudi čustvene težave?
Vsekakor. Preselitev ni samo sprememba naslova, temveč lahko pomeni izgubo skoraj vsega, kar je bilo otroku znano. Zato je pomembno, da vključevanje ni omejeno samo na tečaj jezika. Otrok potrebuje tudi čustveno oporo, občutek varnosti, sprejetost med vrstniki in čas.
Kako drugi vrstniki gledajo na albanske otroke in mladostnike? Je med njimi veliko predsodkov?
Izkušnje so različne. Otroci lahko zelo hitro sprejmejo novega vrstnika, posebej kadar imajo pri tem podporo učiteljev in kadar je v razredu ustvarjena kultura spoštovanja. Po drugi strani otroci pogosto ponavljajo besede, šale in predsodke, ki jih slišijo pri odraslih, doma ali na spletu.
»Socialno delo mi je dalo strokovno znanje za razumevanje različnih življenjskih situacij, delovanja ustanov in načinov, kako lahko posameznika podpremo, ne da bi pri tem odločali namesto njega.«
Albanski otroci se lahko srečajo z opazkami glede imena, jezika, naglasa, vere ali domnevnih lastnosti, ki jih pripisujejo celotni skupnosti. Posebej problematično je, kadar se vsako neprimerno vedenje posameznika utemeljujejo z njegovo narodnostjo.
Dobro poznate tudi vključevanje albanskih žensk v Velenju. Kako se odzivajo na novo okolje in učenje slovenskega jezika?
Albanske ženske niso enotna skupina. Med njimi so visoko izobražene ženske, ženske s poklicnimi izkušnjami, mlade matere, a tudi takšne, ki so imele v državi izvora zelo malo možnosti za izobraževanje ali samostojno življenje.
Večina se želi naučiti slovenščino, saj zelo hitro ugotovijo, da brez znanja jezika težko samostojno komunicirajo s šolo, z zdravnikom, delodajalcem in drugimi ustanovami. Vendar le želja ni vedno dovolj.
Veliko albanskih moških opravlja težka fizična dela, predvsem v gradbeništvu, pri čemer pogosto delajo od zgodnjih jutranjih do poznih popoldanskih ali večernih ur. To pomeni, da ženske pri skrbi za otroke, gospodinjstvo in druge družinske obveznosti velikokrat ne morejo računati na redno pomoč partnerja.
Zato so zelo omejene pri tem, da se lahko udeležujejo jezikovnih tečajev. Ženska, ki osvoji slovenski jezik, ne okrepi samo sebe. Postane samostojnejša pri vsakodnevnih opravilih, lažje sodeluje s šolo in z drugimi ustanovami.
Slovenci imamo včasih občutek, da se mora naša družba prilagajati tujcem, saj so potrebni tolmači v zdravstvenih domovih. Otroci pogosto prevajajo svojim materam. Ste kritični do tega?
Razumem ta občutek in menim, da se moramo o odgovornosti odkrito pogovarjati. Odrasla oseba, ki živi v Sloveniji, ima odgovornost, da se uči slovenskega jezika in si prizadeva za čim večjo samostojnost. Vključevanje ne more obstajati brez aktivnega sodelovanja priseljenca. V zdravstvu lahko napačno razumljena informacija vpliva na zdravljenje in pri socialnih ali pravnih postopkih na človekove pravice.
Zelo kritična sem do tega, da otroci prevzemajo vlogo tolmačev, še posebej pri diagnozah, družinskih stiskah, finančnih težavah in drugih občutljivih vsebinah. Verjamem, da starši otroka za pomoč pogosto prosijo v dobri veri in ker v tistem trenutku ne vidijo druge možnosti.
»Ženska, ki osvoji slovenski jezik, ne okrepi samo sebe. Postane samostojnejša pri vsakodnevnih opravilih, lažje sodeluje s šolo in z drugimi ustanovami.«
Zato moramo bolj uporabljati medkulturne mediatorje, ki niso zgolj tolmači. Poleg jezika poznajo tudi kulturno ozadje uporabnika, delovanje slovenskih ustanov in strokovno okolje, v katerem komunikacija poteka. Njihova naloga je omogočiti jasno, strokovno in zanesljivo sporazumevanje ter preprečevati nesporazume med uporabnikom in ustanovo.
Morda k predsodkom prispeva tudi to, da se ženske na ulicah pogovarjajo v albanskem jeziku. Jih spodbujate, da bi ravnale drugače?
Menim, da ni primerno ljudem določati, v katerem jeziku naj se zasebno pogovarjajo na ulici. Če se dve Slovenki v tujini pogovarjata slovensko, to še ne pomeni, da zavračata državo, v kateri sta. Materni jezik je naravni jezik bližine, čustev in spontanega pogovora.
Albanske ženske zelo jasno spodbujam k učenju in uporabi slovenščine povsod, kjer je ta potrebna. Ne spodbujam jih k temu, da bi se morale sramovati svojega jezika ali ga skrivati v javnosti.
Ste visoko izobraženi. So vas k temu spodbujali starši ali je bila to predvsem vaša želja?
Želja po izobraževanju je bila predvsem moja, zelo pomembno vlogo so imeli tudi učitelji, ki so v meni prepoznali sposobnosti in me spodbujali. Že v osnovni šoli so me usmerjali v gimnazijski program, v času gimnazije sem vedela, da želim postati socialna delavka.
Vaša izobraževalna pot ni bila preprosta, kajne?
Tako je. Pri osemnajstih letih sem postala mama prvemu sinu, pri devetnajstih še drugemu. Študij sem zato usklajevala z materinstvom, s skrbjo za družino in z drugimi življenjskimi obveznostmi. Zato mi pridobljena izobrazba pomeni veliko več kot akademski naziv. Dokazuje, da materinstvo, poreklo in življenjske okoliščine ne smejo vnaprej določiti meja posameznikovih možnosti.
Danes želim predvsem mladim dekletom predati sporočilo, naj v prvi vrsti zaupajo vase. Na poti se bodo srečevale z ovirami, dvomi in morda tudi z ljudmi, ki jim bodo govorili, česa ne zmorejo. Toda če je njihova želja dovolj močna in so pripravljene vztrajati, lahko dosežejo veliko več, kot jim morda napoveduje okolica. Izobrazba ni samo pot do zaposlitve, ampak tudi pot do samostojnosti, samozavesti in možnosti, da same odločajo o svojem življenju.
Kako je z zaposlitvijo žensk, s katerimi se srečujete? Kakšna dela najpogosteje opravljajo? Se jih veliko odloča za študij ali večinoma ostajajo žene, matere in gospodinje?
Ženske, s katerimi delamo, se pogosto zaposlujejo v čiščenju, proizvodnji, gostinstvu, oskrbi in drugih slabše plačanih poklicih. Njihove zaposlitvene možnosti so pogosto omejene zaradi slabšega znanja slovenskega jezika, pomanjkanja socialne mreže...
Med njimi so tudi ženske, ki so bile pred prihodom v Slovenijo izobražene, zaposlene in poklicno dejavne, vendar njihova izobrazba in izkušnje tukaj niso priznani ali ustrezno ovrednoteni. Zato morajo pogosto začeti povsem na novo in sprejeti delo, ki ne ustreza njihovemu znanju. Jezikovne ovire, dolgotrajni postopki in ponavljajoče se zavrnitve lahko postopoma zmanjšajo njihovo motivacijo in samozavest.
Mlajše generacije se vedno pogosteje odločajo za nadaljevanje izobraževanja in študij, za ženske, ki se priselijo kot odrasle, je ta pot zahtevnejša. Tudi vloga mater ali gospodinj ni manjvredna, če gre za njihovo svobodno odločitev. Težava nastane, kadar to ni izbira, ampak edina možnost. Naš cilj je, da ženskam omogočimo znanje jezika, informacije, podporo in resnične možnosti. Šele takrat se lahko same odločijo, ali želijo ostati doma, nadaljevati izobraževanje, se zaposliti ali poiskati novo poklicno pot.
Kakšen se vam zdi odnos Slovencev do Albancev?
Ni mogoče govoriti o enem samem odnosu. Srečujemo veliko odprtosti, solidarnosti in pripravljenosti za sodelovanje. Imam številne dobre izkušnje z učitelji, s strokovnimi delavci, ustanovami in posamezniki, ki ljudi presojajo po njihovem delu in odnosu. Hkrati so predsodki do Albancev še vedno prisotni. Menim, da se odnos izboljšuje predvsem tam, kjer se ljudje res srečujejo in sodelujejo. Ne potrebujemo idealiziranja ene ali druge strani, ampak več neposrednega dialoga in manj sodb na podlagi posameznih zgodb.
Ste tudi predsednica krovne organizacije Albancev v Sloveniji. Kakšna bodo vaša ključna prizadevanja?
Kot predsednica Zveze društev Albancev v Sloveniji si želim predvsem povezati društva, okrepiti njihovo strokovno in organizacijsko delovanje ter ustvariti skupen in odgovoren glas Albancev v Sloveniji.
V ospredju našega delovanja bodo predvsem uspešno vključevanje albanske skupnosti, povezovanje z različnimi lokalnimi okolji ter sodelovanje z občinami, državnimi ustanovami, s šolami, z drugimi organizacijami in s širšo družbo. Pomembno se mi zdi, da zveza postane prepoznaven in konstruktiven sogovornik pri vprašanjih vključevanja.
Kako komentirate nov vladni osnutek predloga glede plačevanja tečajev slovenskega jezika za tujce?
Osnutek predloga vlade predvideva šestdesetodstotno financiranje države in štiridesetodstotno udeležbo tujca, brezplačno ne bi bilo več niti prvo opravljanje izpita. Popolnoma podpiram pričakovanje, da se priseljenci učijo slovenski jezik. Znanje jezika je ključno za samostojnost in uspešno vključevanje v družbo. Vendar se mi zdi protislovno, da država po eni strani uvaja vedno strožje jezikovne pogoje, po drugi strani pa želi zmanjšati dostopnost programov, s katerimi lahko tujci te pogoje izpolnijo.
V zadnjih letih je namreč znanje slovenskega jezika postalo tudi zakonski pogoj za urejanje prebivanja. Za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine je treba dokazati znanje slovenščine na preživetveni ravni, za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje je zahtevana raven A2.
Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo predlaga še, da bi se družina moškemu, ki pride na delo v Slovenijo, lahko pridružila šele po treh letih in ne po enem.
Takšen predlog me zelo skrbi. Razumem, da mora država preverjati, ali ima oseba urejeno prebivanje, zaposlitev in dovolj sredstev za preživljanje družine. Vendar je triletno ločevanje družinskih članov izredno dolgo obdobje in po mojem mnenju nesorazmeren ukrep, še posebej kadar so v družini otroci. Takšen predlog lahko daje občutek, da Slovenija človeka potrebuje predvsem kot delovno silo, medtem ko njegovo družino obravnava kot morebitno breme. S tem se nikakor ne morem strinjati.
V družbi se včasih pojavlja mnenje, da so albanski moški pri nas prijavljeni samo zaradi socialnih prejemkov, a delajo čez mejo.
Če posameznik neupravičeno uveljavlja socialne pravice ali navaja neresnične podatke, morajo pristojni organi to preveriti in ustrezno ukrepati. Pri tem ne morem in ne želim zagovarjati zlorab. Vendar posameznih kršitev ne smemo pripisovati celotni narodnosti. Nekateri zaradi narave zaposlitve začasno delajo tudi v tujini, medtem ko njihova družina in središče življenjskih zanimanj ostajata v Sloveniji. Vsak primer je treba presojati na podlagi dejstev.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
