Bo celjska zadruga ponovno povezala kmete?
Prejšnji mesec je vodenje Kmetijske zadruge Celje spet prevzel Peter Vrisk. Direktor zadruge je bil že v letih 1991 do 2000, nato je deloval v vrhu slovenskega zadružništva, kjer je bil dva mandata predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, skoraj četrt stoletja je bil na čelu Zadružne zveze Slovenije, dvajset let je v državnem svetu zastopal kmete in zadruge. Nekaj let je bil tudi podpredsednik največjih kmečkih nevladnih organizacij v Bruslju Copa in Cogeca. Čeprav je ob njegovi vrnitvi v Celje marsikdo pomislil, da je na svoji poklicni poti naredil korak nazaj, to ne drži, pravi. Na svoje novo-staro delovno mesto je namreč sedel poln bogatih življenjskih in poklicnih izkušenj, ki mu bodo pomagale pri delu na lokalni ravni, seveda pa bo ostal glasen tudi takrat, ko bo treba iskati rešitve za kmetijstvo tudi na državni ravni.
»Delo v domačem, lokalnem okolju je čisto nekaj drugega kot delo v Ljubljani. Predvsem je bolj pristno in bolj konkretno. Kar se tukaj dogovorimo, ljudje upoštevajo in se dogovorjenega držijo. Na državni ravni pa, kot vidimo, neke absolutne resnice ni. Lahko bi rekel, da gre bolj za nekakšno politično preigravanje,« pravi Peter Vrisk.
Kako boste vse znanje in izkušnje, ki jih imate, izrabili na novem delovnem mestu? Kako bo to, da ste odličen poznavalec kmetijstva in kmetijske politike, koristilo Kmetijski zadrugi Celje?
Včasih me kdo vpraša, ali mi vrnitev v Celje res pomeni velik izziv. V Vojniku imam kmetijo, že vse življenje sem povezan s kmetovanjem in kjerkoli sem bil v zadnjih dveh desetletjih, teh vezi nisem prekinil. Iz Ljubljane sem se vsak dan vozil domov in z družino obdeloval kmetijo. Kmetijska zadruga Celje je moja domača zadruga, saj sem njen član, v njej sta bila tudi moja starša. Da, zadruga je spet moj velik izziv, kot mi je bila že leta 1991, ko sem prvič postal njen direktor. Takrat smo s sodelavci reševali in tudi rešili njene finančne težave, zdaj si želim, da bi razširili njeno poslovanje. A so časi neugodni. Ne samo zaradi koronavirusa, tudi tržne razmere so zelo zapletene.
Zakaj?
Ker so cene kmetijskih izdelkov na najnižji ravni,0, kar pomnim. Tako velike razlike med odkupnimi cenami in tistimi, ki jih v trgovini plačujejo potrošniki, za goveje meso še nikoli ni bilo. Vse države v Evropi odkupujejo govedino po bistveno višjih cenah. V Sloveniji smo padli na raven Romunije, ki je bila vedno zelo daleč za nami. Razmere so se izrazito poslabšale že lani v drugi polovici leta in skrbi me, kakšne bodo posledice za celotno slovensko kmetijstvo. Slovenija je namreč dežela, kjer je govedoreja najbolj pomembna kmetijska dejavnost. Ob teh cenah nekatere kmetije že zapirajo hleve. Zadnjič je bil pri meni mlad rejec, ki ima hlev za 120 pitancev. Povedal je, da je oddal zadnjo živino, da bo zaprl hlev in se bo začel ukvarjati s čim drugim. Ko odličen rejec živali zapre hlev, se moramo zamisliti, kaj bodo naredili kmeti po hribih, ki imajo, 5, 10 ali 20 glav živine. Vse žrtvujejo, da lahko ohranjajo kmetijo, ampak ob takšnih cenovnih nesorazmerjih ne bodo mogli preživeti. V Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije, kjer še vedno aktivno delujem, smo se dogovorili, da bomo ustanovili stavkovni odbor ter na državo naslovili nekaj zahtev. Saj se zavedamo, da je Slovenija del evropskega trga in ima z njim skupno kmetijsko politiko, vendar zahtevamo, da pristojne državne službe začnejo temeljiteje preverjati, kakšno hrano uvažamo. Ne mislimo zapirati meja, vendar želimo, da so kakovostni slovenski izdelki, od mleka in mesa do sadja in zelenjave, pošteno plačani.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
