Franc Pangerl: »Brez Celja ne zdržim dolgo«
Celjska občina podeljuje naziv častni meščan od leta 1952. Doslej ga je dobilo 29 posameznikov, torej pri podeljevanju ni bila najbolj radodarna. V prvih letih so bili prejemniki predvsem »nekdanji revolucionarji in tvorci nove države, ki niso bili meščani Celja, ampak takrat so pač bili takšni časi. Letos bo mesto z nazivom končno počastilo tudi Franca Pangerla. Kot je zapisanov obrazložitvi, si ga je zaslužil za dolgoletno vodenje Celjskega sejma in utrjevanje prepoznavnosti Celja kot sejemskega mesta v mednarodnem prostoru. Pangerl bo med častnimi meščani šele drugi gospodarstvenik. Leta 2002 je naziv dobil zdaj že pokojni Rado Jenko, ki se ga Celjani spominjajo predvsem kot dolgoletni direktor Aera.
Prvega junija bo trideset let, odkar je Franc Pangerl stopil na čelo Celjskega sejma. Na to delovno mesto ga je imenovala takratna Skupščina občine Celje, da bi v zavodu ŠRC Golovec, predhodniku današnjega podjetja, naredil red. In ga je, zelo kmalu. Ostal je vse do danes in po njegovi zaslugi je Celjski sejem zrasel v najbolj uspešno sejemsko hišo v Sloveniji. Čeprav se je pred desetletjem upokojil, še vedno vodi družbo kot predsednik upravnega odbora. Brez sejma očitno ne more živeti in glede na težave, v katerih so se sejmarji znašli zaradi prepovedi poslovanja, ter glede na načrte, ki jih ima, ga še kar nekaj časa ne namerava zapustiti. Pravi, da zaradi podelitve naziva častni meščan ne pripravlja posebnega slavja. »Dokler razmere ne bodo spet normalne, nimamo razlogov za praznovanje. Na svoji dolgi poklicni poti, ki se približuje že šestdesetim letom, saj sem začel delati že leta 1963 kot vajenec pri Avtu Celje, česa takšnega, kot se dogaja zadnje leto, še nisem doživel. A je bilo veliko hudih trenutkov in tudi let.«
So vam težave, v katere je pandemija koronavirusa potisnila Celjski sejem, vzele voljo do dela, ste kdaj v minulem letu pomislili, da bi se umaknili?
Nikakor ne, prav nasprotno. Kar se dogaja, mi je dalo novo energijo. Zaradi izkušenj, ki jih imam, ter poznavanja sejemske dejavnosti sem najbrž edini, ki lahko spet požene kolesje. Zato nimam namena končati dela v podjetju. Je pa res, da sem veliko operativnih zadev opustil in se izključno ukvarjam s strategijo nadaljnjega razvoja ter z novim umeščanjem sejemske dejavnosti v naš gospodarski prostor. Nekaj se bo zagotovo zgodilo. Več kot leto prekinitve bo v naši sejemski in kongresni dejavnosti zagotovo pustilo določene posledice. Opažam, da se nekatere stvari že oblikujejo na novo. Na eni strani imamo mlado, internetno generacijo, na drugi strani so starejši, ki jih sicer razmere silijo v nove komunikacijske oblike, a sta njihova želja po druženju in čut do sočloveka še zelo ukoreninjena. Spremembe torej bodo, nič ne bo tako, kot je bilo. Sejmi se bodo morali na novo organizirali in se umestiti na trgu v novi podobi, za katero upam, da ne bo zelo različna od prejšnje. Celje bi bilo brez sejmov kar žalostno mesto.
Koliko sejmov sploh načrtujete za letos?
Prvi dogodek, industrijski sejem, bi moral biti junija, a je njegova izvedba vprašljiva. Za september se intenzivno pripravljamo in pričakujemo, da Mos bo. Seveda se bo leto in pol prepovedi delovanja še malo poznalo, ampak jesenski sejem bi moral biti vsaj približno takšen, kot je bil pretekla leta.
Rekli ste, da se zadnje čase bolj ukvarjate s strategijo razvoja Celjskega sejma. Tam na mizi, vidim, imate mapo z nekimi novimi podobami sejmišča. Kaj načrtujete?
Predvsem želimo ta prostor še nekoliko dopolniti in ga posodobiti. Obiskal sem veliko sejmov po Evropi in če se primerjamo z njimi, smo mi še daleč zadaj, čeprav smo za slovenske razmere na dokaj visoki ravni. Sejem mora biti prijeten za oko, ljudje se morajo na njem dobro počutiti. Že ves čas poudarjam, da je zunanja podoba zelo pomembna. In prav to želimo spremeniti. Bo zelo zanimivo, čeprav ne bo poceni. Sejmišča so veliki infrastrukturni projekti, ki zahtevajo velika vlaganja. Tudi mi smo v preteklosti v celjsko sejmišče vložili veliko denarja. Nikoli nismo zapravljali dobička za nič drugega kot za naložbe. Spomnim se pred dvajsetimi leti, ko se je münchenski sejem, s katerim smo takrat zelo dobro sodelovali, iz mesta selil na obrobje. Povedali so mi, da bo novo sejmišče stalo 1,2 milijarde takratnih mark. Od tega je sejem skupaj s še nekaj podjetji zagotovil 200 milijonov mark, preostanek denarja sta dala dežela in mesto München.
V Celju ste sejmišče gradili sami, nihče vam ni pomagal.
Da, gradili smo sami sebe. Občina nam je pomagala z raznimi ugodnostmi. Moram reči, da smo morda eni redkih, ki nismo imeli težav z občinsko politiko ali z občinskimi uradniki. Brez težav smo dobili vsa potrebna soglasja in vso podporo, ki smo jo potrebovali za takšen razvoj. Res je, da smo vedno vse dokumente dobro pripravili in ne z občino ne z upravno enoto nikoli ni bilo nobenih težav. Z državo pa se nam na srečo ni bilo treba ukvarjati, ker nismo posegali v njeno prostorsko politiko.
Kaj pa finančna podpora?
Sejmi so bili v preteklosti dokaj uspešni in to je bilo dovolj. Imeli smo sicer posojila, a smo že vsa odplačali. To se je v teh časih pokazalo kot zelo pomembno, saj smo v krizo padli nezadolženi. Če bi bilo drugače, ne vem, kaj bi bilo.
Glede na načrte, ki jih imate, in napovedi o posodobitvah sejmišča pomeni, da približno leto epidemije družbe Celjski sejem ne bo tako prizadelo, da ne bi več mogla delati.
Zagotovo je ne bo prizadelo. Izguba bo, vendar imamo še kar nekaj nerazporejenega dobička, ker v preteklosti nismo izplačevali dividend. Takšna naša usmerjenost se je zdaj pokazala kot rešitev.
Rekli ste, da je zadnje leto najtežje obdobje v vaši karieri. Kako ga doživljate kot predsednik upravnega odbora in kako osebno?
Ko se je marca lani začelo dogajati, nisem dojel ne širine ne teže problema. Maja mi je bilo že marsikaj jasno in takrat sem se vprašal, kaj storiti. Na srečo sem človek, ki začne hitro iskati rešitev in jo tudi najde. Predvsem, da se razbremeni. Rekel sem si, da to stanje ni posledica mojih odločitev, da nanj ne morem vplivati, in če nimam vpliva, je to sicer moj problem, ampak ne more biti tudi moja krivda, zato se zaradi tega ne smem maltretirati. S takšnim prepričanjem sem ozdravil samega sebe. Bilo bi mi zelo hudo, če bi bile te razmere, v katerih se je znašlo naše podjetje, posledica mojih napačnih odločitev. Krizo smo do zdaj poskušali reševati na različne načine, pripraviti smo hoteli kakšno novo prireditev, a smo takoj naleteli na odloke vlade, ki nam tega niso dovoljevali. Pravzaprav nismo naredili nič. Res je, da smo naredili manjšo selekcijo med zaposlenimi, ampak jedro podjetja, ključni ljudje so ostali. Res je tudi, da smo za plače dobili nekaj državne pomoči, ampak je bilo to za naše delovanje daleč premalo. Na srečo sem bil vedno pristaš konzervativne politike vodenja podjetja, kar se je v teh časih izkazalo kot zelo dobro.
Letos boste dopolnili 73 let. Že razmišljate o tem, da bi se umaknili?
Ne samo do drugih, tudi do sebe sem samokritičen in tudi pri sebi ne popuščam. Vedno se vprašam, ali sem sposoben nekaj narediti. Nikoli me ni bilo sram spraševati umnejših, rad upoštevam dober nasvet in čeprav se mi je v vseh teh letih nabralo že veliko izkušenj, me vedno preseneti kaj novega. Moja posebnost je morda tudi, da delam z ljudmi, ki so polovico mlajši od mene. Pri tem nimam težav, ker jih znam poslušati, jim kaj povedati in se od njih tudi česa naučiti. Tega mi ni neprijetno priznati. Človek mora iti s časom naprej, se nenehno truditi in se ves čas testirati, ali je še v stiku s sedanjostjo. Tisti trenutek, ko bom ugotovil, da me sedanjost prehiteva, se bom umaknil in pustil, da gredo stvari naprej brez mene. Zelo se trudim ostati v dobri psihični kondiciji, zato se veliko gibam in vsako jutro telovadim. Če se človek fizično zanemari, zaostaja tudi psihično.
Se pravi, da se vas v Celjskem sejmu še nekaj časa ne bodo »znebili«?
(smeh) Res ne bom šel kar na mah. Pred kratkim sem poslušal izvršnega direktorja japonskega koncerna Suzuki, starega 91 let. Napovedal je, da bo predal svoj položaj, a bo še naprej ostal v podjetju. Predvsem mi je bila všeč njegova misel, da v življenju ni ločeval zasebnega in poslovnega, da je bila to zanj ena pot. Tudi moja pot je takšna. V tridesetih letih sem bil na vseh sejmih, niti enega dogodka nisem spustil, pa če je bil med tednom ali v nedeljo. Vedno sem na prvo mesto postavljal sejem, šele nato vse ostalo. Žena mi to kdaj pa kdaj očita, vendar se v tej podobi počutim zelo dobro.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
