Arhiv NTRC

Pravi, da ga na otroška leta na Vranskem vežejo prijetni spomini, saj so se z vrstniki od jutra do mraka igrali v gozdu in na travniku ob potoku. Starši so mu dali nenavadno ime. Pojasni, da ime Ira prihaja iz okrajšave ženskega imena Irena ali Iruška. Kot moški je verjetno s tem imenom edini v Sloveniji. »Ime Ira najdemo že v starozavezni Samuelovi knjigi in se je v preteklosti v naši družini že pojavljalo. To ime nosim kot znamenje, katerega pomen se kot tudi pomen vsega drugega človeku odkriva skozi življenje,« pojasni.

Premožni predniki

Njegov oče je bil gozdarski inženir, zaljubljen v gozd, mama je študirala agronomijo, a je ostala doma. Šele po zgodnji očetovi smrti se je zaradi ekonomske nuje zaposlila v računovodstvu. »Mamino nenehno prisotnost in skrb za vse v našem domu imam v najlepšem spominu. Po očetu sva se z bratom navzela ljubezni do dreves,« poudarja in doda, da so bili predniki po babici po mamini strani, družina Majdič, premožni. Peter Majdič iz Jarš ter sinovi Franc, Vinko in njegov praded Peter so bili pred drugo svetovno vojno eni redkih slovenskih veleindustrialcev. Imetje in osnovo za nadaljnje podjetniške zamisli so si zagotovili z izboljšavami na vodnih in kasneje parnih mlinih. Njegovemu prapradedku so pred leti v Jaršah postavili spomenik.

»Izvedel sem, da je sezidal tamkajšnjo šolo in izobraževalnemu društvu kupil hišo. Od materialnega obilja po vojni ni veliko ostalo. Usoda družinskih prednikov je dokaz in pouk, da si človek ničesar ne more zares lastiti, lahko si prizadeva, sprejme odgovornost za svoje talente ter razumevanje za svojo usodo.« Veliki mlin Petra Majdiča v Celju je zgorel med drugo svetovno vojno, pred njim tudi mlin pradedkovega celjskega konkurenta Rakuše. Ognjeni zublji so uničili še znameniti Majdičev mlin v Kranju.

Prenova dvorca

Kot še pravi Ira Zorko, do nastanka slovenske države ni imel pojma o tem, kje je živela njegova babica, saj ju z bratom družina ni obremenjevala s preteklostjo. Ko se je z zakonom o denacionalizaciji odprla možnost za prošnjo za vračilo v naravi dvorca Podgrad, sta bila starša že pokojna. Takrat je njegova teta, mamina sestra, začela pripovedovati o preteklosti. Peter Majdič je imel pet hčera, najstarejši Anici, poročeni z zdravnikom Hugonom Robičem, je po prvi vojni kupil dvorec Podgrad. Babica ga je ravno prenovila, ko se je začela druga svetovna vojna. Po nacionalizaciji so odpeljali ves inventar in stavbe so začele propadati.

»Obnova dvorca napreduje zelo počasi, najbolj težko je bilo prva leta, ko na stavbah ni bilo streh in sem imel, kadar je deževalo, občutek, da bom s poslopji tudi sam zgnil in razpadel. Zdaj ko so stavbe pokrite ter temelji in zidovi obnovljeni, je vsak dan, ki ga preživim na posestvu Podgrad, nekaj posebnega. Predvsem zaradi narave, nenavadnih dogodkov in ljudi, ki jih tam srečujem.«

Ne ve še natančno, kakšni bosta prenovljeni podoba in vsebina dvorca Podgrad. »Vizijo postopoma oblikujem iz poznavanja potreb prostora, ljudi in časa. Vsekakor bo temeljila na skrbnem delu z zemljo ter na skladnosti okolja in odnosov med ljudmi. Temu se bodo najverjetneje pridružile nove oblike pedagogike v povezavi s kulturo in z umetnostjo. Vsebine bodo tako intimnega kot javnega značaja.«

Sonaravna gradnja

Ira Zorko je zagovornik naravne in sonaravne gradnje. Navdušujejo ga prebivališča, ki so zgrajena iz naravnih materialov. »Večkrat omenjam primer več kot sto let stare hiše. Iz nje je lastnik naprej naredil peč, v njej žgal opeko, s katero je potem okoli peči sezidal hišo. V tej isti peči še danes pečejo kruh.«

Prepričan je, da nas naravne in tehnološko preproste hiše močneje, na praktičen in bolj neposreden način povežejo z naravo in življenjem. Spodbujajo mišljenje in krepijo zavest o potrebah ter sposobnostih našega fizičnega telesa, ki je pravzaprav naša prva hiša, tega duša naseljuje podobno kot človek naseljuje stavbe. »Stavba tako kot telo ne more nastati sama od sebe, ne more nastati, ne da bi nekdo razmišljal o njej. Od tod izhajajo tudi povezave in vplivi naših misli in čustev na naše zdravje.«

Včasih so se predniki k naravni gradnji zatekali zaradi življenjskih okoliščin in tradicije, danes se, kot še dodaja Zorko, k njej vračamo iz globljega osebnega premisleka, iz novih spoznanj ter občutka odgovornosti do smisla in lepote življenja. 

Foto: SHERPA

Članek si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 11. maj 2023