Arhiv NTRC

Gospa Gelca, ki je na invalidskem vozičku že 22 let, je lahko marsikomu v navdih, da je mogoče marsikaj, če ima človek voljo. Ona zares počne marsikaj, veliko več kot večina njenih zdravih vrstnikov. Še vedno dela na vrtu in njivi, skrbi za kokoši in zajce, pripravlja hrano za prašiče, kuha, čisti, lika, pere. Ob vsem tem najde čas za ročna dela, vodi tudi delavnice. Aktivno sodeluje v upravnem odboru društva Vizija Slovenske Konjice za gibalno ovirane ženske, je članica društva paraplegikov ter Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Poleg vseh opravil in druženj najde čas še za izobraževanje. Zdaj se uči računalniških veščin in uporabe pametnega telefona, od letos sodeluje v gibanju Oskrbimo Slovenijo – štafeta semen.

Trnova pot, prežeta z bolečinami

Ko je Gelca hodila v četrti razred osnovne šole, je zbolela. »Imela sem hude bolečine v hrbtu, nog nisem čutila. Ker oče ni pustil mami, da bi me peljala k zdravniku, je šla mama po pomoč k prijateljici zeliščarici. Ta ji je dala neke žavbe in z njimi me je masirala.« Pomagale so in Gelca se je spet postavila na noge. Je pa od takrat imela ves čas težave pri hoji. Tudi po svoji poti ji ni bilo dano hoditi. Čeprav je osnovno šolo končala s prav dobrim uspehom, ji oče ni pustil, da bi se vpisala na srednjo vrtnarsko šolo, kamor si je neizmerno želela. Morala se je zaposliti. »Pri sedemnajstih sem začela delati v tovarni Toper. 14 let sem hodila v službo. Po poroki sem ob službi pomagala na kmetiji družine mojega moža.« Do taščine smrti je bila delavka in kmetica. »Ko je tašča na hitro umrla za rakom, sem morala pustiti službo. 30 let sem potem aktivno delala na kmetiji, vozila traktor, bila na kosilnici, tudi ravnanje z motorno žago mi je bilo domače.« Nikoli se ni pritoževala. Tudi ko se je pri 25 letih hudo poškodovala v delovni nesreči in so bolečine postale njene stalne spremljevalke, ne. »Zdrobila sem si ličnico, imela pretres možganov, spahnjeno ramo in pretegnjena vretenca v vratu. Sem se pa takrat v bolnišnici naučila ročnih del (smeh).« Ko je bila stara 47 let, so se bolečinam v hrbtu pridružile še tiste v trebuhu. »Po ginekološki operaciji sem začasno ohromela. Ko se mi je stanje počasi izboljšalo, je sledil nov šok. Čez dve leti sem dobesedno čez noč popolnoma ohromela.«

Skoraj pol leta v bolniških posteljah

Gelca se še vedno živo spominja 4. junija 2001, ko je bila zaradi težav v črevesju naročena na pregled v bolnišnici Celje. »Ker niso mogli ugotoviti, kaj mi je, so mi med drugim slikali hrbtenico. Zdravnik se je začudil, kako lahko s tako poškodovano hrbtenico sploh hodim. Z gastro oddelka so me prestavili na ortopedski oddelek. Bilo je s četrtka na petek, v bolnišnici sem bila od torka, ko sem se okoli polnoči s pomočjo trapeza nad posteljo hotela premakniti, pa nisem mogla dvigniti rok. Zjutraj sem medicinski sestri povedala, da ne morem premakniti telesa. Spodnji del telesa sem imela čisto trd, nog nisem čutila. Bolečine so bile neznosne. Potem je šlo samo še na slabše. Skrivilo mi je usta, nisem jih mogla več odpreti, niti oči. Povedali so mi, da sem doživela kap hrbtenjače.« Okrog Gelčine postelje se je vsak dan drenjalo več zdravnikov. »Nisem jih videla, sem pa slišala, da so razburjeni. Potem so sklicali posvet, poleg ortopeda je prišel še nevrolog. Meni pa se je stanje še kar slabšalo. Dobila sem še krče v prsnem košu, začelo me je dušiti. Zdravniki so se nazadnje odločili, da me prestavijo na nevrološki oddelek.« Preiskave so se vrstile. »Potem so opazili nekaj na pljučih. Povedali so mi, da sumijo na pljučno embolijo. Ves čas so me spraševali, ali kaj kašljam.« Čeprav do takrat ni, je naenkrat začela izkašljevati kri. Iz bolnišnice Celje so jo odpeljali na pljučni oddelek v bolnišnico Topolščica. Tam je preživela šest najhujših tednov v življenju. »Pregledi, ki so jih opravljali, so vedno znova pokazali, da je z mojimi pljuči vse v redu. Jaz pa sem imela ves čas povišano temperaturo, zraven pa sem se tako močno znojila, da je kar lilo iz mene. Še vedno sem izkašljevala kri. Da ne bi umazala postelje, so mi prinesli kar plastični lonček, v katerega sem jo pljuvala. Za nameček se nihče ni kaj dosti ukvarjal z mojo higieno. Dobesedno prositi sem morala, da so mi prinesli malo vode za umivanje zob. Skopali in pošteno umili me niso niti enkrat.«

Nazadnje je na pobudo medicinskih sester in fizioterapevtk zahtevala, da jo pošljejo še na kakšen temeljitejši pregled. »Poslali so me na globinsko slikanje pljuč v Slovenj Gradec. Enajst dni sem čakala na izvide, saj so jih nekje založili. Ko so končno le dobili sliko mojih pljuč, so mi povedali, da mi ne morejo povedati nič, saj zna sliko odčitati le onkolog, ki k njim prihaja iz Ljubljane.« Takrat se je Gelca prvič zares razjezila. »Zdravniku sem rekla, da če mi ne znajo pomagati, naj me pošljejo domov umret. Jaz v tej vaši svinjariji ne želim umreti!« Nazadnje so se dogovorili, da jo premestijo v Maribor, in tam so ji potem operirali tumor na pljučih. Čeprav ni bil rakav, ima Gelca danes le še tretjino desnega pljučnega krila. »Iz Maribora so me prestavili nazaj na nevrološki oddelek v Celje. Tam sem bila še šest tednov. Potem sem šla še za tri tedne v zdravilišče Laško. Domov sem prišla 19. novembra, točno na svoj 49. rojstni dan.« Mesec dni je ostala doma, potem pa bila še šest mesecev v Soči. Tam so ji s terapijami pomagali, da danes zmore stopiti na noge, uspe ji celo narediti kakšen korak.

Aktivna kljub zdravstvenim težavam

Gelca ima cel kup diagnoz. Poleg diagnoze spastična tetrapareza ima hude težave zaradi hernije diska, močno ima obrabljeno tudi hrbtenico, zraven pa še osteoartrozo, kronično bolezen sklepov, za katero je značilna degeneracija sklepnega hrustanca. »Prste na rokah imam čisto zvite, še posebej na desni roki.« Od kod ji torej volja in energija, ki pa ju ima obilo? »Že vse življenje sem zelo delavna. Z delom se zamotim, da lažje prenašam bolečine, ki jih imam ves čas. Moja zdravnica pravi, da če ne bi bila taka, kot sem, me že dolgo ne bi bilo več.« V veliko veselje so ji tudi ročna dela: kvačkanje, klekljanje, pletenje, dokler je imela še spretnejše prste, je tudi vezla. Od pomladi do pozne jeseni pa veliko časa preživi na vrtu in njivi. Pri delu si pomaga s posebnim stolčkom. »To je plastičen stol, približno deset centimetrov nižji od običajnega, ki ima samo dve nogi, podobno kot pručka. Oblikovan je tako, da si z njim lahko pomagamo pri vrtnarskih opravilih. Pod sedalom ima predal, kamor lahko spravimo orodje, ob njem pa držali, za kateri se lahko oprimemo. Lahko ga obrnemo na glavo, sedalo je na spodnji strani oblazinjeno, tako da lahko nanj tudi pokleknemo. Stolček ima enaki držali, kot sta ob sedalu, tudi na dnu nog, da si z njima pomagamo pri vstajanju.« Stol ji pomaga, da se premika po gredicah, in sicer tako, da se z nogama odriva od tal in s stolom vred potuje vzvratno po vrtu. Tako sadi, okopava, pleve in pobira pridelke. »Čeprav sva z možem kmetijo predala sinu, še vedno skrbiva za vrt, sadovnjak in njivo, na kateri gojiva fižol, krompir ter hrano za prašiče.« Gelca skoraj vse še počne sama, edino za živino ne more poskrbeti. »Tudi na traktor ne morem več. Zelo ga pogrešam.« Na kmetiji z možem živita sama. »Sin, ki živi nekaj kilometrov stran, na naši drugi kmetiji, pa pride vsak dan poskrbet za krave in prašiče. Jaz mu prej pripravim hrano zanje. Moja skrb so tudi krave, ki telijo.« Njena vsakodnevna obveza in veselje je še skrb za zajce in kokoši. »Z vozičkom se pripeljem do mreže, naredim nekaj korakov, potem nekam sedem in poskrbim, da niso lačni in žejni.«

Ročna dela kot terapija

Ročna dela, pove Gelca, ji pomagajo razgibavati prste. »Ob njih se hkrati sprostim in zbistrim um.« Še posebej je ponosna, da je pred dvema letoma sodelovala v projektu Slovenija kvačka, ko so kvačkali grbe občin. Ko je ugotovila, da njihova občina še nima kandidatke za ta projekt, se je nemudoma odzvala. »Z možem sva bila v mestu in sem ga prosila, naj me zapelje do občine, da grem vprašat, ali se lahko prijavim. Kmalu so mi sporočili, da so me izbrali, in mi poslali načrt, navodila in material.« 15. septembra 2021 se je lotila dela. »Ker sem morala zaključiti do 15. decembra, sem vstajala ob štirih zjutraj in zvečer delala, dokler sem lahko.« Čez dan zaradi drugih obveznosti za to ni imela časa. V treh mesecih je nakvačkala grb, velik 1,10 metra krat meter in pol. »Je bil kar zahteven projekt. V eni vrsti se je tudi po 12-krat zamenjala barva. Veliko novega sem se naučila, tudi obupovala sem, pa nasmejala sem se tudi.« Gelca pove, da se zelo rada uči in spoznava nove stvari. Ko so ji v društvu paraplegikov povedali, da obstaja Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, se jim je najprej pridružila na duhovnih vajah. Potem so jo povabili še na tečaj klekljanja. Tako sem je pred desetimi leti začela voziti na tečaj na Zaplano. »Ko je naša učiteljica umrla, so se odločili, da bomo imeli tečaj le še enkrat na leto, teden dni skupaj. Super se imamo!«

Štafeta semen

Ko sta na začetku januarja z možem obiskovala računalniški tečaj, je predavatelj tečajnike povabil še na popoldansko predavanje Irene Rotar iz Eko civilne iniciative Slovenije. »Rotarjeva nam je predstavila projekt Oskrbimo Slovenijo – štafeta semen. Ker sama že od nekdaj pridelujem semena, me je projekt zelo zanimal.« Rotarjevo pa je navdihnila gospa Gelca: »Navdihujoče je, ko spoznaš ljudi, ki še vedno pridelujejo večino hrane. Medtem ko nekateri tarnamo, če nas kaj boli, smo zaradi tega pod stresom, drugi pa čakajo v vrstah za pomoč, kljub temu da ima marsikdo možnost, da bi si lahko kaj pridelal sam ali šel pomagat na kmetijo, sta gospa Gelca in njen mož Branko še vedno aktivna. Od gospe Gelce smo za Izmenjevalnico semen dobili semena motovilca, ki obilno raste na njeni kmetiji. Vsakemu udeležencu projekta Oskrbimo Slovenijo – štafeta semen bomo podarili 11 zrnc njenega motovilca.« Tako bodo Gelčina semena združevala in hranila ljudi po Sloveniji. V današnjih časih je pomembno, poudari Gelca, da se ljudje spet začnemo povezovati med seboj. »Včasih smo se veliko družili in si pomagali, danes pa ti ljudje samo še od daleč pomahajo.« (BIBA JAMNIK VIDIC, foto: Mateja Jordovič Potočnik)