Mojca Kunst: »Imamo bogastvo, ki ga ni drugje na svetu«
Da so travniški sadovnjaki, sadni vrtovi, hribovja z otoki suhih travišč in mokrotne doline ob vodotokih nekaj posebnega, česar ne vidimo nikjer drugje na svetu, je potrdila mednarodna nagrada Meline Mercouri, ki jo je ob koncu minulega leta prejel Kozjanski park. Čeprav je poslanstvo omenjenega javnega zavoda v prvi vrsti ohranjanje narave tega območja, znanega po rastlinski in živalski pestrosti, cilj zaposlenih ni ustvarjanje rezervata, kjer ljudje ničesar ne bi smeli. »Domačinom skušamo pojasniti, da živijo na območju, ki je drugačno od drugih v državi. Kljub temu prinaša številne prednosti, ki jih lahko ljudje izkoristijo sebi v prid,« poudarja direktorica te ustanove Mojca Kunst.
Prepričana je, da širjenje glasu o varovanju okolja nima veliko skupnega s postavljanjem prepovedi, česa vse tamkajšnji prebivalci ne smejo. »Bolje je biti zgled in jim pokazati rešitve,« pravi direktorica Kozjanskega parka. Slednji je s svojo prijavo izstopal med več kot 47 sodelujočimi za mednarodno nagrado Meline Mercouri, ki jo Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) podeljuje na področju varstva in upravljanja kulturnih krajin.
Omenjena nagrada je prvič romala v slovenske roke. S kakšnimi vtisi ste se sodelavke Kozjanskega parka vrnile s podelitve v Parizu?
Vtisi, s katerimi smo se vrnile, so res neverjetni. Mislim, da smo šele ob sprejemu in ob slavnostni podelitvi resnično spoznale veličino nagrade, takrat smo videle, kako so podeljevalci oz. predstavniki Unesca ponosni na nas. Na podlagi fotografij, ki smo jih poslali iz Kozjanskega parka, in na podlagi opisa, ki je bil del nominacije za nagrado, so pripravili film. Ob ogledu na velikem platnu smo bile s sodelavkami presenečene. Preprosto se ne zavedamo, kje živimo in kaj imamo ter kako na naše okolje gledajo drugi. Komisija za nagrado Meline Mercouri, ki jo sestavlja pet članov z različnih celin sveta, je v Kozjanskem parku prepoznala nekaj izstopajočega. V zelo lepem spominu sta nam ostala tudi sprejem pri slovenski veleposlanici v Parizu in srečanje z drugimi predstavniki veleposlaništva. Nekaj prav posebnega je bilo doživeti utrip, ki vlada v Unescu, kjer je zaposlenih približno šeststo ljudi iz najrazličnejših držav. Ko se sprehajaš po organizaciji, imaš občutek, kot da je na kupu ves svet v malem.
V Franciji ste bili deležni precej medijske pozornosti, vaš dosežek je odmeval tudi doma.
Med obiskom v Parizu sem imela intervju za Unesco, ki je bil predvajan na Facebookovi strani te organizacije. Med bivanjem v Franciji nas je med drugim dosegla novica, da sta bili sodelavki Vesna Zakonjšek in Barbara Ploštajner, ki sta pripravili gradivo za prijavo na razpis, izbrani za ime tedna na Valu 202. Po vrnitvi v domovino smo si s sodelavci med malico vzeli čas, da smo se pogovorili o naših doživetjih, posladkali smo se s torto. Ugotovili smo, da smo res lahko ponosni na naš dosežek. Nagrada je sad truda vseh vpletenih. Še posebej smo veseli, da smo jo prejeli v obdobju, ko smo v parku obeležili štirideset let delovanja. Lepšega darila ne bi mogli dobiti. Gre res za priznanje, da delamo dobro, da gremo po pravi poti.
Da je v Kozjanskem parku izjemna biotska raznovrstnost, potrjuje že to, da je Unesco naše območje razglasil za eno od štirih biosfernih območij v državi. Nagrada Meline Mercouri je še dodatna potrditev te svetovne organizacije, da upravljamo edinstveno območje, ki ga ni nikjer drugje na svetu. To moramo znati ceniti. Želim si, da bi to izjemnost še bolj prepoznali domačini in ponudniki najrazličnejših turističnih vsebin pri nas. In da bi znali na dragocenostih našega območja opozoriti vse, ki prihajajo k nam.
Za Slovence velikokrat velja, da nam morajo tujci povedati, kaj je pri nas lepo, dragoceno ali pomembno. Je tako tudi v primeru ohranjenega okolja, kjer živimo? Se sploh zavedamo, kaj imamo?
Mislim, da se tega premalo zavedamo. To, da smo zelena dežela in da pri nas v naravi vlada izjemna raznolikost, se nam zdi samoumevno. Vendar k nam že prihaja veliko ljudi, ki cenijo ohranjeno naravo. Ko sem se iz Podsrede peljala proti Celju, sem opazila, da izvajalci gradijo kolesarske steze proti Podčetrtku. Ob tem bi kdo iz večjih mest morda vprašal, zakaj na podeželju potrebujemo kolesarske poti in kdo se bo vozil po njih. A če bomo imeli pogoje, bomo lahko še bolj razvijali naravi prijazen turizem. Marsikdo, ki se bo podal na kolo, bo lahko pokrajino doživljal čisto drugače, kot če bi med kraji potoval z avtomobilom. K nam obiskovalce privabljajo tudi urejene pohodne in pešpoti. Vse to prispeva, da naravo spoznavajo drugače.
Ob priznanju ste prejeli trideset tisoč dolarjev nagrade. Čemu jih boste namenili?
Nagrado želimo vrniti v krajino, zaradi katere smo jo sploh prejeli. Slovenija je ob vstopu v Evropsko unijo začela opredeljevati posebna varstvena območja, znana pod imenom Natura 2000. Takrat je bil na našem območju opravljen tudi popis ptic, ki je pokazal, da so visokodebelni travniški sadovnjaki zelo pomembno življenjsko okolje zanje. Ker so bili omenjeni sadovnjaki v zelo slabem stanju, smo se v Kozjanskem parku leta 1999 začeli posvečati njihovemu ohranjanju. Če bi še naprej propadali, bi namreč izgubili pomemben življenjski prostor in številne živalske vrste. Ljudem smo pomagali pri obrezovanju starih vrst sadnega drevja, skušali smo ohraniti, kar se je dalo. Spoznali smo, da potrebujemo še drevesnico za vzgojo novih sadik starih sort. Od takrat vsako leto vzgojimo približno od dva do tri tisoč sadik, ki jih prodamo. Zahvaljujoč denarni nagradi bomo domačinom, ki imajo travniške sadovnjake, letos del sadik podarili. Želimo jih še dodatno spodbuditi k skrbi za ta sadna drevesa, za to pomembno življenjsko okolje. Del nagrade bomo najverjetneje namenili tudi za to, da bomo kozolec v našem kolekcijskem sadovnjaku preuredili v središče biodiverzitete oz. sadjarstva. Naš cilj je, da bi v njem lahko sprejeli dijake, študente, raziskovalce in jim predstavili našo krajino.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
