Andraž Purg

Je najmlajša sodelavka Novega tednika in Radia Celje. Ne glede na svojo mladost v sebi nosi izjemne življenjske modrosti. »Izkušnja me je naučila, da cenim vsak trenutek in da nič ni samoumevno,« pravi 24-letna Amadeja.

Pred petimi leti je doživela hudo prometno nesrečo, zaradi katere je skoraj pristala na invalidskem vozičku. A njena mladostna vztrajnost, življenjska moč in neizmerna podpora družine so ji pomagale, da danes hodi. Je sicer invalidka druge stopnje, a za nas je pomembno to, kar nosi v sebi, ne le v okviru službe, ampak nasploh.

Kreativna, energična, polna idej in pridna. Predvsem pa je človek, ki bi si ga marsikdo želel za prijatelja in tesnega zaveznika.

Kronika

Morilci se še vedno sprehajajo na prostosti. Do kdaj?

Prometna nesreča je v njeno življenje zarezala pred petimi leti. Za volanom je bil njen kolega, še neizkušen voznik. Zaradi prevelike hitrosti in mastne ceste je zapeljal z vozišča in trčil v drevo. Amadeja je sedela na sprednjem sedežu, bila je pripeta.

»S ceste smo ›zleteli‹ samo dve minuti od doma. Pravijo, da se nesreče zgodijo tam, kjer si ceste najbolj navajen …« doda, preden opiše svojo zgodbo.

»Najprej sem noge še čutila ...«

Amadeja je bila v nesreči edina poškodovana. »Voznik je po trčenju zaradi šoka pobegnil iz vozila, kolega, ki je sedel zadaj, je ob trčenju, ker ni bil pripet, s koleni z vso močjo zadel moj sedež in mi pri tem zlomil prvo ledveno vretence. V trenutku, ko nas je začelo zanašati, sem začela kričati. In ko smo trčili v drevo, vem, da sem pomislila, da se moram pomiriti, a se nisem mogla, verjetno zaradi adrenalina in šoka,« dodaja.

Ko je opazila, da se je v vozilu začelo kaditi in da obstaja možnost, da bo avto zagorel, se je odpela in odprla vrata. »Ko bi morala vstati, nisem mogla. Edino, kar sem lahko naredila, je bilo, da sem se nagnila na desno in padla iz avtomobila. Nekaj časa sem tako ležala na tleh. Najprej sem noge še čutila, nato so se pojavili mravljinci, zatem nisem več imela občutka,« pojasnjuje.

Preberite še

· Dom

Iščete ugodno ogrevanje? Ta energent preseneča z zelo nizkimi stroški

Ves čas je bila pri zavesti, kar je glede na poškodbe presenetilo tudi zdravnike, ki so to razložili s tem, da so jo bolečine ohranjale budno.

»Nato sem postajala vedno bolj utrujena, samo kimala sem lahko. Ko so prišli reševalci, so me položili na nosila.« Vožnja do Celja ni bila dolga, ampak za Amadejo je bila izjemno boleča.

»Čutila sem vsak kamen na cesti, vsako neravnino. Bolečine so bile takšne, kot bi me kdo po hrbtenici rezal z nožem. Vsak premik je bil neznosno boleč,« razlaga. Ves čas je zaradi neznosnih bolečin kričala.

Hvaležna za vsak trenutek

Po pregledu v urgentnem centru je sledila nujna operacija, ki je trajala štiri ure. »V tistem času sem delala v enem od gostinskih lokalov, zato sem zdravstvenemu osebju govorila, da imam naslednji dan obveznosti in da moram domov. Toda ko sem se jutro po operaciji zbudila, nisem vedela, kje sem. Nisem se mogla obrniti, sesti … Ničesar. Dva tedna sem samo ležala …« razlaga.

»Strah me je bilo, da nikoli več ne bom hodila. Spomnim se, da je prišla mama na obisk v bolnišnico in sem jo vprašala, ali to pomeni, da ne bom več stopila na noge. Rekla sem, da takega življenja ne želim. To je bil takratni odziv zaradi šoka. Težko si predstavljaš takšno situacijo – dokler se ti ne zgodi,« doda.

To je izkušnja, ki ji je spremenila življenje. Danes ve, da tudi na bolje. Hvaležna je za vsak trenutek. »Ta izkušnja me je naučila spoštovanja do ljudi, ki živijo s kakršnimikoli oviranostmi. Ko enkrat doživiš kaj takšnega, začneš resnično ceniti svoje telo in svoje življenje,« pove. Po operaciji je sledilo enoletno okrevanje, v katerem so jo strokovnjaki postavili nazaj na noge.

»Ves čas sem imela ogromno podporo družine in prijateljev. Vmes je prišla še epidemija. Na eni strani je bilo to težko obdobje, saj smo morali biti doma, po drugi strani je ta čas prinesel povezanost med ljudmi,« doda.

»Ne vem več, kako je živeti brez bolečin«

Če bi se pogovarjali z Amadejo, ne bi nikoli pomislili, da je doživela hudo prometno nesrečo, zaradi katere je danes invalidka. A bi hitro v pogovoru z njo opazili, da o življenju zelo globoko razmišlja in da izredno spoštuje ljudi. Njeno zdravstveno stanje je zdaj boljše, tudi zato, ker svoje zdravje danes veliko bolj ceni.

»Zdravniki pravijo, da imam veliko srečo, ker sem mlada in dejavna. Res je, da se ne spomnim več, kako je živeti brez bolečin. Te v hrbtu čutim vsak dan,« doda.

Strah, kako bo v življenju, je bil seveda prisoten, a ga je s pravilnim razmišljanjem in s podporo družine premagala.

»Ko smo imeli v šoli nalogo nabrati rastline v gozdu, sem najprej pomislila, da ne želim v gozd, saj sem se bala, da bom padla in si hrbtenico še dodatno poškodovala. Hkrati nisem želela, da me kdorkoli zavija v vato, saj sem po naravi samostojna in polna energije. Vse bi delala in vse bi preizkusila. Res je, da mi je v času po nesreči najbolj pomagala bližina družine, dajala mi je izredno motivacijo,« pojasni Amadeja.

»Sodelavcem je res mar zame«

V njenih očeh je mogoče videti, da je kreativna in da pri delu obožuje svobodo. Na svojo invalidnost ne gleda kot na oviro. »Res je, da ko sem se s kom pogovarjala za delo in dejala, da sem invalidka, sem pogosto slišala, da nimajo ›urejene administracije za zaposlitev invalidov‹. Tako sem pogosto izpadla iz izbora. Ni bilo pomembno, ali sem dobra in vestna. To ni štelo,« pojasni.

No, če smo malo sarkastični, bi rekli, da tisti, ki so Amadeji na tak način niso dali možnosti, ne vedo, kakšnega človeka so spustili iz rok. V našem uredništvu smo jo namreč srčno in z veseljem sprejeli ter smo za njeno ustvarjalnost in prisotnost izjemno hvaležni.

»Radio sem si predstavljala drugače, nisem vedela, da je toliko dela v ozadju. Ko sem prišla sem, so vsi vedeli za mojo nesrečo in odnos vseh je super. Sodelavci me vedno vprašajo, ali me kaj boli in ali potrebujem pomoč. Delam z ljudmi, ki jim je res mar zame,« pravi Amadeja.

Izredna vez z mamo

Zgodba njene družine je osupljiva, še bolj ganljiva je povezanost med Amadejo in njeno mamo Irmo, z bratom Nikom in očimom Lojzom. Amadeja je štela le nekaj mesecev, ko sta se njena oče in mama ločila, zato v srcu zelo dobro ve, da je njena mama naredila vse, da bi bila ona kljub ločitvi srečna.

»Nikoli nisem čutila pomanjkanja. Tako v živo se spomnim prvega obhajila, ko so starši peli. Na eni strani so bili očetje, na drugi mame otrok. Moja mami je stala edina na sredini in pela takrat, ko so pele mame, in takrat, ko so peli očetje. Že takrat sem jo občudovala, ko sem to videla, danes v sebi natančno čutim smisel tistega dogodka,« pove Amadeja s solznimi očmi.

Stike z očetom ima, a z mamo je rasla in jo globoko ceni ter spoštuje. »Ko gledam nazaj, razumem, kako težko ji je bilo, ker je imela občutek, da mi morda v otroštvu ni mogla nadomestiti očetovske vloge v polnem pomenu. Očeta sem videla vsakih 14 dni in tako je težko imeti z njim pristen odnos. Z mami imava ves čas zelo iskreno in pristno vez. Nikoli nisem ob njej pogrešala ničesar,« pravi Amadeja.

»Pomemben je občutek doma, ne njegovi kvadrati«

O mami govori z izredno spoštljivostjo.

»Ko sva se pred leti preselili k babici, sva ležali skupaj in mi je mami dejala, da se mi opravičuje, ker mi morda ni mogla dati ›100-odstotnega življenja‹, jaz pa sem ji rekla, da mi ni treba ničesar dajati. Zdaj ko živimo v hiši, za katero mnogi pravijo, da je lepa …, tega ne vidim kot nekaj več. Enako sem bila srečna v majhni mansardi v Jurkloštru, v kateri sva takrat bivali z mami. Zame je pomemben občutek doma, ne njegovi kvadrati. Srce je polno samo takrat, ko si s tistimi, ki ti največ pomenijo. In z mamo imava pristen odnos, iskrene pogovore in pristne objeme. Vem, da bi zame mama naredila vse. In jaz zanjo. Najpomembneje je, da je ona srečna,« nam zaupa.

Več let po ločitvi staršev je v življenje Amadeje in njene mame vstopil Alojz, ki je danes Amadejin očim. »Naučil me je marljivosti, delovnih navad in kako gledati na svet,« doda Amadeja. In takrat se nasmehne od ušesa do ušesa: »Še bolj nas je povezal moj bratec Niko. Veste, on je … kot moj,« doda in poudari, da ga ima izjemno rada.

»Ko ga je mami rodila, sem ga gledala in imela sem občutek, da bi zanj dala ves svoj svet! Nikoli ni bilo ljubosumja, ves čas je samo pristna družinska ljubezen. »Alojz je idealen oče. In veseli me, ko vidim, da imata z mamo izjemen odnos,« pove Amadeja.

Posebno poslanstvo

Amadeja ima močno razvit čut za ranljive. Pomembno je človeka sprejeti takšnega, kot je.

»Družba ima dva ekstrema. Nekateri se norčujejo že zaradi najmanjše razlike, drugi sprejmejo človeka, tudi če je tetraplegik. Spomnim se fanta iz srednje šole, ki je prometno nesrečo doživel dve leti pred mano in ostal tetraplegik. Prišel je v šolo, hodil je v rastlinjake, pogovarjal se je z nami, bil je povsod, ne glede na to, da mu je bila svoboda na nek način odvzeta. Takrat sem dojela, da je v resnici vse v glavi: kako živiš naprej.«

Kronika

Morilci se še vedno sprehajajo na prostosti. Do kdaj?

Radio ji je zelo všeč in jo osrečuje, pravi, saj združuje ustvarjalnost in napredovanje v smislu digitalizacije: »Vse se lahko spremeni že z danes na jutri. Veselita me raziskovanje in objavljanje novic, ki ljudem pomagajo. Radio daje možnost, da si med ljudmi, da delaš zanje in s svojim glasom v družbi narediš nekaj pozitivnega. To delam za svojo dušo,« razloži.

Amadeja v tem času piše tudi diplomo iz oblikovanja vizualnih komunikacij in trženja v višji šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju.

»Najraje delam z otroki. Že drugo leto sem animatorka v društvu Mavrica in hodim z otroki na morje. Vendar tega ne vidim kot delo, ampak kot nekaj, kar mi nahrani dušo. Izredno rada imam pogovore s starejšimi. Z njimi sem dojela, da je včasih dovolj, da samo poslušaš,« pove.

Vprašamo jo, kje se vidi čez deset let. »Upam, da bom srečna, zdrava, da bom imela svojo družino in ljudi okoli sebe, ki me bodo napolnili s pozitivno energijo. Predvsem pa, da bom ostala to, kar sem, in da se ne bom nikoli spreminjala zaradi nekoga, ker tega ne potrebujem. Živimo v družbi, v kateri moraš biti na sto koncih, da si potem ›dovolj‹. Ampak v resnici si vedno samo to, kar si – in tega ni treba spreminjati.«

Galerija

Andraž Purg