75 let Novega tednika: Kako smo pisali o martinovem
V sredo smo obeležili martinovo, ki simbolno zaznamuje dan, ko se mošt spremeni v vino, praznik vinarjev, vinogradnikov, vseh, ki cenijo žlahtno vinsko kapljico. Še lani in v preteklih letih smo ta praznik proslavili s številnimi dogodki na prostem, s pokušinami mladega vina v družbi s kostanjem, v restavracijah ali doma z Martinovo pojedino, kjer niso manjkali gos, mlinci, rdeče zelje … Ob epidemiji koronavirusa in strogih vladnih ukrepih za preprečevanje bolezni covid-19 je letos vse drugače, praznik ima letos bolj žalostno podobo in je minil v družinskem krogu, na intimni ravni. Da bi se vendarle spomnili veselih časov praznovanja martinovega, smo tokratni pregled pisanja Novega tednika v zgodovini namenili temu lepemu prazniku, ki mu pravimo tudi jesenski pust.
V časovnem stroju naše stalne jubilejne rubrike, ki jo bomo ohranjali vse do konca letošnjega leta, smo se ustavili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi če bi se v katerem drugem desetletju, se naše pisanje o tem prazniku ne bi prav veliko razlikovalo. Ima pač svoj železni repertoar, kar pomeni, da obiščemo in predstavimo kakšnega vinarja, poročamo z Martinovih dogodkov, ki jih pripravljajo različni organizatorji, napišemo kakšen prispevek o značilnostih in posebnostih kulinarike martinovega. Tudi kakšna beseda o kulturi pitja vina ne sme izostati, saj mora ta praznik imeti predvsem žlahtno, kultivirano noto in ne pridiha cenenega veseljačenja, na katerem ljudje pregloboko pogledajo v kozarec.
V zvezi s to nevarnostjo praviloma v zapisih o martinovem tudi ne manjka preventivni zapis o tem, v katerem smo bralce opozarjali na poostren policijski nadzor na cestah v času martinovega. Žal smo tudi morali poročati o anonimnih junakih, ki so ob nadzoru policistov napihali mnogo preveč.
Ob teh tradicionalnih prispevkih o martinovem je v devetdesetih letih Novi tednik prinesel še kakšen dodatek in presežek, kot je bilo pisanje žal prezgodaj umrlega publicista in pisatelja Draga Medveda, izjemnega poznavalca vina in vinske kulture, ki je o tem področju napisal kar nekaj zanimivih knjig. Nekdanji urednik, novinar in fotograf našega časopisa v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je na primer leta pozneje, ko je ustvarjal uspešno samostojno kariero, v Novem tedniku objavljal podlistek iz svoje knjige Trta življenja. Zanimiv je bil tudi njegov komentar ob praznovanju martinovega v Laškem, ki sicer slovi kot pivovarsko mesto, a ima tudi bogato tradicijo čaščenja vina. Ob obeleževanju martinovega smo Draga večkrat tudi poklicali za kakšno razmišljanje o vinu, kulturi pitja vina in tradiciji tega praznika. Našemu vabilu se je vedno z veseljem odzval.
Ob koncu izleta v preteklost se vrnimo še v današnji turoben Martinov čas. Ob tem prazniku smo ponavadi tudi poročali o gospodarski plati vinogradništva in vinarstva, o tem, kolikšen je bil pridelek grozdja, kakšna bo kakovost vina, ali bo šlo za rekorden letnik, kako je z odkupom in s prodajo vina. Vinarji zaradi manjše potrošnje že tako bijejo zahtevne čase, zaradi pandemije in njenih posledic bo žal letos o tem verjetno treba govoriti in pisati v še bolj trpkih tonih.
