Arhiv NTRC

Revija Zarja Jana je letos kmetico Katarino Očko izbrala kot eno do kandidatk za Slovenko leta. To je bil dovolj močan razlog, da sem mrzlo sredino zimsko popoldne izbrala za obisk kmetije Očko v rečiški dolini pri Laškem.

»Biti med vsemi temi izjemnimi ženskami je zame nekaj, kar težko opišem. Počutim se zelo počaščeno. A to je priložnost, da lahko izpostavim slovensko kmetico, ki je pomembna, a prepogosto prezrta v slovenskem prostoru. Še vedno se mi zdi, da nekako ne sodim med izbrane kandidatke. Le kako bi bila jaz kaj tako nadpovprečnega,« je vedno skromna Katarina Očko, ki svojo vztrajno drugačnost in nevdanost v usodo izkazuje iz dneva v dan.

Ko sem stopila na kmetijo Očko v rečiški dolini, sem takoj začutila pripadnost tradicionalnim kmečkim vrednotam, četudi kmetija že več kot desetletje nosi naziv Ekološka kmetija Očko. A da lahko člani kmetijo obdelujejo na 24 hektarjih, od tega je hektar njivskih površin, morajo imeti neutrudno voljo, moč, predanost in veselje do tega, kar na koncu nastane.

Katarina je v Laško prišla iz Savinjske doline in to se pri njenem naglasu še vedno pozna. Družinske razmere ji kot otroku niso bile naklonjene, zato se je iz rejniške družine, kjer je prvič začutila stik z naravo in živalmi, kasneje preselila k teti v Laško. Le nekaj hiš stran, kjer zdaj kmetuje. »Nekako sem čutila, da bom povezana z naravo, uživala sem na vrtu in rada sem pasla krave, a da bom nekoč kmetica, tega si res nisem mislila.«

Menjava tradicionalnega načina kmetovanja

Prišla je na tipično tradicionalno kmetijo, ki so jo dedovali iz roda v rod. Tast in tašča sta kmetijo preusmerila v govedorejsko in prenovila poslopja, da sta Katarina in mož Toni, ki je po poklicu mizar, na kmetiji lažje nadaljevala. »Leta 2007 sem se prijavila na ekološki tečaj, ki je bil pogoj za ekološko kmetovanje. Takrat naša družina še ni bila pripravljena na novo vrsto kmetovanja, za članstvo v ekološkem kmetovanju smo se odločili dve leti kasneje. Moram priznati, da sem nas kar brez večjih pogajanj vključila v ekološko kmetovanje, četudi ostalim članom družine tega nisem povedala. Od začetka so me tudi domači malo čudno gledali, kako bodo morali dolga desetletja utečene načine pridelovanja spremeniti. A kasneje sta se tast in tašča navadila. Zdaj pomagata in sta zadovoljna z mojim delom. Tudi okolica me je čudno gledala, ko sem na travniku ruvala zel, namesto da bi jo škropila. A zdaj moje delo pozdravljajo in me spodbujajo.«

Najbolj se je na kmetiji spremenilo poljedelstvo. Katarina je želela pridelati več različne zelenjave. Glavna dejavnost je tako še vedno pridelava zelenjave, ki jo uspešno prodaja po vzoru partnerskega kmetovanja v okviru zabojčkov. Zaradi večjih površin travnikov na kmetiji redijo tudi govedo, saj živali sklenejo krogotok hranil, ki ga potrebujejo za oskrbo njiv in ostalih površin.

Strankam, ki jih Katarina imenuje »moji ljudje«, zelenjavo proda v obliki eko zabojčkov. Ob sredah zvečer pobere zadnja naročila, v četrtek nato ves dan pobira in sestavlja zelenjavo po svojih njivah ter se proti večeru odpravi od Laškega proti Celju in vmes dostavlja.

Denar ni sveta vladar, temveč zdravje

»Ne vleče me denar, ampak ljudje, ker si želijo nove pridelke. Letos bom prvič sadila sladki krompir. Drugače me tako telo ustavi, ko vidi, da ne zmorem.«

Telo ji je pred leti tudi jasno pokazalo, da bo treba pustiti službo in narediti nekaj drugače. Tako je pred dvema desetletjema pustila dobro plačano službo v žalski optiki, saj zaradi slabega zdravja ni mogla biti popolnoma predana uslužbenka.

Ko smo se pogovarjali v njeni kuhinji ob polni mizi domačih dobrot, je hitro skočila po sok rdeče pese, na katerega je še posebej ponosna. Leta 2013 je na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij dobil odlične ocene. »Ta sok je pozdravil mojo bolezen na pljučih. Odličen je za kri, je tudi odličen oksidant.« Gostobesedna kmetica je pogovor hitro preusmerila na sladki pelin, ki ga ima shranjenega v velikih posodah pri mizi. »Imam res širok krog ljudi, ki se ukvarjajo z zdravjem, in preizkušam različne stvari, vse, da bi pomagalo zdravju meni, družini in mojim ljudem.«

Njeni trije otroci so že samostojni in veliko pomagajo na kmetiji. Najstarejša Sara študira, srednja Larisa je dijakinja kmetijske šole, najmlajši sin Luka je še osnovnošolec. Kot je namignila Katarina, bo mogoče srednja hči nadaljevala kmetovanje, a le, če je starši v to ne bodo preveč silili.

Ko ni vse odvisno od človeka

Delo na kmetiji ne pozna praznikov niti slabega vremena. Veliko je odvisno od vremenskih razmer, ki so v zadnjih letih zelo nepredvidljive. »Ko vidim, da se pripravlja na neurje in se zazrem v nebo, samo molim, da bi šlo mimo oziroma da bi bilo v milejši obliki. Do lanskega leta smo imeli srečo. A lani so pridelke uničili kar dve toči in eno večje neurje, ki je prihrumelo iz gozda nad nami. Kar je bila sreča v nesreči, saj so naplavine s sabo prinesle humus. Kar niti ni tako slabo.«

Življenje na kmetih ni lahko, lokalno pridelana hrana je premalo cenjena. Katarina je tako malo žalostna, da Slovenci nismo prepoznali vrednosti slovenskih lokalnih pridelkov. »Ničesar se nismo naučili niti v prvi niti v drugi koronakrizi. Še vedno ne cenimo domače pridelane zelenjave, še vedno raje tekamo v velike trgovine in kupujemo nezdravo zelenjavo. Zmota je, da je ekološko drago. To ni res. Vse, kar ti narava da, dobiš nazaj v svoje telo.«

Ko Katarina na njivi potrebuje še več delovnih rok, ji na pomoč priskočita sosedi. »Obe sta zelo spretni in znata delati na kmetiji. To je veliko vredno, da se znata obrniti in delati tudi takrat, ko je že res naporno.«

Ne predstavlja si, da bi imela drugačno službo. »Sama si razporejam delo in dan. Saj se tudi zjočem, ko moram po celodnevnem dnevu na travniku še v hlev.« A službe ne bi zamenjala. S prijateljicami si vsako leto privošči krajši dopust, žal si ga kot družina ne morejo, saj hlev in polje zahtevata vsaj enega oskrbnika.

Katarina tudi pove, da nima slabih izkušenj z raznimi »kontrolorji«, ki vsako leto preverjajo kakovost kmetije. »Zadnja leta pri postopku sodeluje moj mož Toni, ker jaz sem preveč govorila in nismo cel dan končali. Zdaj so v dveh urah konec,« se je za zaključek o svoji gostobesednosti pošalila Katarina. Njen optimizem je res nalezljiv. Skoraj toliko, da bi si obula škornje, vzela motiko in stopila na njivo. Če ne drugega, po nekaj tiste zelenjave, ki je še ostala. »Bosta prišla konec pomladi? Takrat je tukaj precej lepše. Vesta, kako je lepa zelenjava in kako diši zeliščni vrt,« je bil še zadnji pozdrav in povabilo, ko sva s fotografom zapuščala spokojno rečiško kmetijo.

BARBARA GRADIČ OSET, Foto: Andraž Purg – GrupA

Preberite več v Novem tedniku