Arhiv NTRC

»Ocenjujem, da smo dokaj dobro prešli krizo epidemije, čeprav je še ni povsem konec. Ko spremljam število obolelih, ki dnevno spet raste, se sprašujem, ali se ne bo ta film še kdaj ponovil,« pravi župan Mestne občine Celje, Bojan Šrot. »Na naložbene projekte epidemija ni vplivala v takšni meri kot na dodatne izdatke, ki smo jih imeli zaradi želje, da bi ohranili čim več predkoronskega pri življenju,« pravi župan, ki upa, da se bo življenje kmalu povsem normaliziralo.

Kljub zapletenemu obdobju ste izvedli kar nekaj projektov, na katere so Celjani že dolgo čakali, od stanovanjske gradnje do ureditve poplavne varnosti. Pri tem gre tudi za izdatno financirane države in zasebnih vlagateljev.

Čakali smo, ker ni bilo denarja. V zadnjih dveh letih smo občine nekoliko bolje financirane. Pospešeno izvajamo tudi projekte, ki so financirani z evropskim denarjem, kar se v vsakdanjem življenju pozna.

Zelo veseli smo gradnje 142 občinskih najemnih stanovanj. Tudi sicer je na področju stanovanjske gradnje zelo živahno, različni vlagatelji gradijo kar nekaj stavb. To je verjetno tudi posledica tega, da prej več kot desetletje ni bilo zgrajenega nobenega bloka. Protipoplavni ukrepi na območju Medloga bodo kmalu končani. To je naložba, ki jo je plačala država. Vesel sem, da bo tudi ta del Celja enako poplavno varovan kot drugi del mesta. Tistih, ki so ob začetku teh del projektu glasno nasprotovali, ne boste več slišali. Tam je namreč nastalo lepo območje, ki ga bomo v prihodnjih letih uredili kot veliko zeleno površino za potrebe prebivalcev Celja in tudi širše. Imamo številne dobre ideje in pripravljamo idejni načrt. Ko ga bomo pripravili, bomo k oddaji predlogov povabili tudi občane. Ne smemo pozabiti, da smo omenjeni naložbi izvedli še pravi čas. V zadnjem obdobju se namreč ukvarjamo z izjemno rastjo cen tudi na področju gradbeništva. Imamo veliko težavo zaradi dviga cen vhodnih materialov, ne samo energije, ampak tudi cen cevi za kanalizacijo. Trenutno namreč v sodelovanju z občinama Vojnik in Štore gradimo del kanalizacijskega omrežja v vzhodnem delu mesta. To je zelo trd oreh, ki ga bomo morali streti. Enako je pri drugih naložbah.

Že nekaj let si občina prizadeva za razvoj trajnostne mobilnosti in za preobrazbo potovalnih navad. Kakšne načrte imate na tem področju?

Na tem področju dela ne bomo nikoli povsem končali. Zgled nam bi morale biti države, kot sta Danska in Nizozemska, kjer imajo v mestih več koles, kot je prebivalcev, tako da se jih tudi krasti več ne splača. Ampak mi smo bolj sredozemski narod. Ko se malo pripravlja na dež, že rečemo, da je slabo vreme, medtem ko v dežju sploh ne gremo ven. V omenjenih deželah kolesarijo ne glede na vreme. Tudi to se pri nas počasi spreminja, a res je, da je najtežje spreminjati navade ljudi. Podatki kažejo, da je minulo zimo, ki je bila bolj mila, veliko ljudi uporabljalo sistem Kolesce. Naša želja je razširiti tako sistem izposoje koles kot mestnega avtobusa.

Torej načrtujete širitev tudi na območja, kamor sistem še ne seže? To so bili tudi očitki posameznih krajevnih skupnosti, da so zapostavljene.

Javno subvencioniranje dejavnosti je treba enakomerno porazdeliti. Nekateri se upravičeno počutijo zapostavljeno, ker javna storitev na območju, kjer živijo, ni na voljo. Naš cilj je, da bi s sistemom pokrili celotno območje občine. Mislili smo, da bomo do tega cilja prišli precej hitreje. Žal Eko sklad, s pomočjo katerega smo kupili avtobuse, zadnjih nekaj let tovrstnih vozil na zemeljski plin ne subvencionira več. Morda bo zdaj drugače, ker je Evropa sprejela strategijo, da sta tudi nuklearna energija in plin zelena energenta. Zadnja leta so bili razpisi zgolj za električne in vodikove avtobuse. Ne vem, ali je pri nas že kakšen na vodikov pogon. Električni avtobusi so še precej dragi in so lažje dostopni večjim ter bogatejšim mestom. Strošek linije, ki jo zdaj pokrijemo z enim avtobusom, bi bil ob uporabi električnega šestkrat dražji.

Občinski prostorski načrt? Mnogi, predvsem podjetniki, ga že nestrpno pričakujejo. Zakaj ga Celje še nima in kdaj ga bo dobilo?

Občinski prostorski načrt pokriva območje celotne občine in je izjemno celovit, zapleten ter zahteven dokument z mnogimi študijami in strategijami. Veliko nalog, ki bi jih sicer morala opraviti država, je naredila občina na lastne stroške. Zavedati se je treba, da je Celje kljub vsem protipoplavnim ukrepom še vedno poplavno ogroženo mesto. Najdaljšo bitko pogajanj smo bojevali s predstavniki kmetijstva. Pri pripravi tega dokumenta se je treba uskladiti z več kot tridesetimi državnimi ustanovami. Deset let je trajalo, da smo se s kmetijci uskladili in da smo zadostili občinskim potrebam, tistim, zaradi katerih ta OPN sploh delamo. Sprejetje nam nalaga tudi zakonodaja.

V mestu nam najbolj primanjkuje večjih površin, zemljišč za poslovno rabo. Za individualno in večstanovanjsko gradnjo jih je še nekaj, a je res, da so v veliki meri v zasebni lasti in ljudje jih ne želijo prodati. Na kmetijskem ministrstvu, kjer ne poznajo razmer, temveč gledajo zgolj bilanco zemljišč, pravijo, da imamo še veliko nepozidanih stavbnih zemljišč, in sprašujejo, zakaj želimo posegati v kmetijska. Ne razumejo, da lastnikov ne moremo prisiliti v prodajo. Lahko rečem, da smo veliko stvari že rešili. Z okoljskim ministrstvom usklajujemo še področje vodarstva, predvsem glede cest, zato pričakujem, da bi lahko dokument do konca poletja sprejeli, predvidoma na septembrski seji mestnega sveta.

To ne pomeni, da bodo lahko tisti, katerih pobude so bile pozitivno sprejete, takoj začeli graditi. Treba je namreč urediti podrobne občinske prostorske načrte, komunalno opremo in verjetno še kaj.

Okoljska sanacija je večna tema. Pretirano razočarani nad nesprejetjem predlaganega zakona niste bili.

Dvomim o iskrenost teh namenov. So pa razmere zelo zanimive. Lastniki tako imenovane nove cinkarne si razdelijo trideset ali štirideset milijonov evrov dobička, Staro cinkarno pa naj rešuje občina. Ob tem, da je skoraj polovični lastnik nove cinkarne država, na drugi strani bremena Stare cinkarne rešuje lokalna skupnost.

Območje bomo sanirali tako, da bomo naredili pokrov, ki bo imel zadostno tlačno trdnost oziroma nosilnost za postavitev lahkih montažnih objektov za namen različnih gospodarskih dejavnosti. Takšna bo končna rešitev. Čeprav tudi ta ne bo poceni, jo bomo zmogli. Del stroškov bomo prevalili tudi na bremena vlagateljev, a bo to breme znosno.

Kakšen je sicer odnos s Cinkarno Celje?

Dokler je bil direktor Celjan, je bilo nekoliko lažje, tudi glede dogovorov o podpori lokalnega športa in kulture. Novi direktor je najprej vsem zmanjšal sponzorstva za trideset odstotkov, ker je pričakoval manj dobička. Tega ima družba zdaj dvakrat več, a znižani zneski sponzorskih pogodb ostajajo. Z novim direktorjem sva v stiku, vendar sodelovanja ne ocenjujem kot dobrega, nasprotno, tako slabo, kot je zdaj, še nikoli ni bilo.

Družba ima tudi več kot trideset milijonov evrov ekoloških rezervacij, ne vem, zakaj tega denarja ne nameni za sanacijo. Nobene pripravljenosti ni za reševanje odprtih vprašanj.

Projekt, ki je razdelil Celjane, je gradnja visečega mostu. Še vedno verjamete vanj?

Imamo pravnomočno gradbeno dovoljenje. Končujemo pripravo dokumentacije za prijavo na razpis ministrstva za gospodarstvo. Računamo še na druga nepovratna sredstva in če bomo pri njihovem črpanju uspešni, bomo lahko začeli graditi.

To je dobra ideja materializacije srednjeveške legende, ki ni edina. Kot pravi ena od legend, je v Celju v času Celjskih grofov viseči most povezoval ti dve vzpetini.

Narava nam je dala prednost. Slovenci zelo radi kopiramo. Ko so v Žalcu naredili fontano piv, smo hitro dobili še vinsko in podobno. Nekaj časa smo vsi delali adrenalinske parke. To pa je projekt, kjer nas bo težko kdo posnemal. Ne vem, ali ima še katero mesto ob vhodu dva približno enako visoka hriba. Ne načrtujemo gradnje z vrha vzpetin, temveč nekje na sredini. Tako bomo ohranili značilno veduto celjskega gradu.

Še vedno verjamem v ta projekt. Stal bo približno toliko kot pešpot na Šmartisnko jezero in okoli njega. Ne vem, ali imamo zaradi tega več turistov v mestu. Most bo zagotovo zanimivost, ki bo spremenila vsebino življenja v mestu. Prepričan sem, da bo na leto približno sto tisoč obiskovalcev. Že sedaj osemdeset tisoč ljudi letno obišče grad. To je priložnost, da iz vseh teh vložkov v ohranitev dediščine tudi kaj zaslužimo in dobimo sredstva, da postorimo tisto, kar nas še čaka. Čaka nas namreč še obnova Knežjega dvorca, ki je bila ocenjena na skoraj devet milijonov evrov, in sicer po starih gradbenih cenah, danes so te bistveno višje.

Lani ste na vprašanje, ali boste ponovno kandidirali, dejali, da se o tem odločate nekaj mesecev pred volitvami. Čeprav so pred nami najprej parlamentarne volitve, je tudi do lokalnih le še nekaj mesecev. Boste kandidirali?

Preberite več v Novem tedniku

 Foto: Andraž Purg – Grup