Arhiv NTRC

Skomarska domačija Ločnikar ima na Zreškem Pohorju dolgoletno, pravzaprav večstoletno tradicijo. Prva omemba priimka Ločnikar na tem območju sega v oddaljeno leto 1492. Ločnikarji so se iz roda v rod preživljali z gozdarstvom in gozd ostaja njihov vir preživetja še danes. Približno 35 let sta Petrova starša, Slavko in Marica Ločnikar, vodila priljubljeno turistično kmetijo. Pred približno desetletjem so jo zaprli. Na kmetiji imajo deset glav živine in približno 50 ovac. Na domačiji zdaj živita dve generaciji, Petrova družina je petčlanska, saj imata z ženo tri otroke. Žena hodi v službo, on skrbi za 68 hektarjev gozdov, ki se razprostirajo med 700 in 1.300 metri nadmorske višine, in za skoraj 9 hektarjev drugih kmetijskih površin.

Priznanje je zaveza

Zavod za gozdove Slovenije je letos že štiriindvajseto leto zapored izbral najbolj skrbne lastnike slovenskih gozdov. Na celjskem območju so predstavniki zavoda tokrat izpostavili prizadevanja Petra Ločnikarja, ki se je naziva najbolj skrben lastnik gozdov zelo razveselil. »Hvaležen sem in počaščen. Gozd imam rad, nosim ga v srcu. Priznanje dojemam kot potrditev, da so moja prizadevanja prava, in kot zavezo, da bom pri svojem delu dosleden in odgovoren tudi v prihodnje. Prizadeval si bom, da bom delo še naprej opravljal vestno. Ob tem se zavedam, da je za učinkovito delo potrebno znanje, zato se nenehno izobražujem in sodelujem s strokovnjaki s področja gozdarstva. In če imaš svoje delo tudi rad, uspeh ne more izostati.« Ob tem je Peter, prijatelji ga kličejo Pero, opozoril tudi na številne druge prizadevne lastnike gozdov na Zreškem in v celotni Dravinjski dolini. »Vsak si po najboljših močeh prizadeva, da so pohorski gozdovi urejeni in negovani. To je pomembno za današnje in prihodnje generacije.«

Neprecenljiva dota

Pozimi imajo lastniki gozdov največ dela in tudi Peter je v teh mesecih pogosteje v gozdu kot sicer. »Lastniki gozdov večino sečnje opravimo pozimi, saj v tem času les miruje in je verjetnost za poškodbe manjša. V poletnih mesecih v gozd posegamo le v izjemnih primerih. Zato imam prav zdaj največ dela. Les iz naših gozdov vsako leto prodam okoliškim lastnikom žag, nekaj malega tudi posameznikom, ki iz lesa izdelujejo najrazličnejše unikatne izdelke.«

Po besedah vodje konjiške enote zavoda za gozdove Bojana Bračiča se v Petru

zrcalijo najboljše vrline prebivalcev Pohorja, kot so skromnost, pridnost in ponos. »Peter je tradicijo dobrega in skrbnega gospodarjenja z gozdom ter prva znanja in izkušnje glede dela v gozdu prejel od očeta Slavka. To je dota, ki ima neprecenljivo vrednost. S podedovanim spoštljivim odnosom in z ljubeznijo do gozda in dela v njem je najboljši zgled vsem nam,« še poudarja Bračič.

Bolezen dreves

Gozdni ekosistem je živ in se nenehno spreminja. »Sodoben potrošniški način življenja, ki vpliva na podnebne spremembe, se odraža tudi v gozdu. Poleg lubadarja gozd zadnje čase uničuje bolezen jesenov ožig, ki se med drevesi širi kot kuga. Uničuje drevesne korenine, zato se drevesa posušijo in odmrejo,« pojasni Peter, ki dreves ne seka le v svojih gozdovih, v katerih prevladujejo smreke in jelke, ampak priskoči na pomoč tudi okoliškim lastnikom gozdov. Med seboj si radi pomagajo.

»Pri sečnji v gozdu je poleg znanja in previdnosti treba poskrbeti tudi za varovalno opremo. Pri delu uporabljam varnostno čelado, posebne protivrezne hlače in bundo, rokavice in trpežne gozdarske čevlje. Res sem previden, zato se pri delu nisem poškodoval.« Tudi ognjenimi zublji v njegovih gozdovih k sreči niso pustošili. Upa, da do požara nikoli ne bo prišlo, čeprav se zaveda, da je že najmanjša nepazljivost lahko usodna. »V zimskem mrazu med delom v gozdu zakurimo manjši ogenj, ob katerem se pogrejemo in nekaj toplega pojemo. Pri tem seveda zelo pazimo, da kakšna iskra ne bi preskočila na drevo in zanetila požara.« (Foto: Andraž Purg)

Članek si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 16. februar.