Njeno poročno potovanje je bilo evropsko prvenstvo v »fuzbalu«
Manica Janežič Ambrožič je Žalčanka, ki že dolgo živi v Grosupljem. Je zelo znan televizijski obraz, eden izmed najbolj prepoznavnih na Televiziji Slovenija. Slovi kot verodostojna novinarka. Povedano enostavno: ko jo zagledamo, vemo, kaj bomo dobili. Pred časom je dejala, da se televizijski voditelj naredi z novinarsko kilometrino, s prepoznavnimi zgodbami. Ko ga ljudje prvič vidijo s kredibilno zgodbo, se vprašajo: kdo je ta novinar? Ko ga vidijo naslednjič, se ga spomnijo. Tretjič že vedo, kdo je. Manica je otroštvo preživela v Žalcu. Obiskovala je I. Gimnazijo v Celju. Bila je Zoisova štipendistka. Vzporedno je študirala francoščino in novinarstvo na Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene vede. Leta 1994 je kot študentka prišla na Radiotelevizijo Slovenija (RTV), v redakcijo informativnega programa televizije. »Od tistega marčnega dne sem del RTV zgodbe. Začela sem kot mlajša dežurna v redakciji, prenašala sem novice, ki so prihajale s telefaksa, pomagala pri montaži prispevkov …«
Leta 1999 je Manica Janežič Ambrožič postala zelo mlada voditeljica TV Dnevnika. »To sem z velikim veseljem in predanostjo počela do marca 2018, ko sem postala odgovorna urednica informativnega programa. Dnevnik je skoraj 20 let krojil moje življenje, v zadnjih letih sem bila tudi dnevna urednica te oddaje. Pred tedni je bil na sporedu že dvajset tisoči Dnevnik. To je oddaja z veliko kilometrine in je institucija sama po sebi. Sicer sem ves čas delala in delam kot novinarka v zunanjepolitični redakciji RTV.« Ukvarja se z evropskimi temami, spremlja dogajanja v Franciji, naredila je dve oddaji o slovenski osamosvojitvi, vodila je ogromno oddaj in televizijskih projektov (slovenske, ameriške, evropske volitve …). Jeseni je bila v Ukrajini. Pravi, da je šlo za izjemno izkušnjo. 24. januarja je bila predvajana njena 50-minutna oddaja Vojna v Evropi, ki je delno nastala v Ukrajini. Oddaja je iz cikla Mednarodna obzorja. Po duši je televizijka, verjame v moč in pomen javne televizije, medija, ki pokriva in nagovarja vse dele družbe in resno pokriva tudi zunanjepolitične teme. Oktobra 2021 je odstopila s položaja odgovorne urednice, saj se ni strinjala s predlaganimi programskimi spremembami za informativni program in s predlaganimi ukinitvami oddaj. Do decembra 2021 je bila nato vršilka dolžnosti odgovorne urednice, potem je mandat končala. »Naš program je bil v tem času pod silovitim pritiskom, političnim in tudi siceršnjim.« Pogovarjala sva se v Žalcu, kamor se vrača k mami.
22. januarja ste praznovali rojstni dan ob okrogli obletnici, dva dni kasneje je sledilo krstno predvajanje oddaje Vojna v Evropi iz cikla Mednarodna obzorja na Televiziji Slovenija. Kateri dogodek ste bolj napeto pričakovali?
Oba enako napeto. Oddaja Vojna v Evropi je bil projekt, s katerim sem živela zadnjih pet mesecev. Ponoči sem slabo spala, ker sem ure in ure razmišljala o dilemah oddaje, o možnih sogovornikih … Takšna oddaja ni za sproti, takšna oddaja te vzame v celoti. Mojih 50 let pa je me navdajalo s strahom, česa vsega je počasi konec. Vedno se mi je zdelo, da je to zelo, zelo daleč. In si naenkrat tam. Lani sem na 49. rojstni dan padla na smučanju in si strgala kolenske križne vezi. Zadnje leto je bilo zato tudi v znamenju borbe za telesno vrnitev v staro formo. In ta borba še vedno traja. Če povem po pravici, napreduje precej počasneje, kot sem želela.
V Ukrajini ste bili lani jeseni. Posneli ste večplastno oddajo, ki ne govori zgolj o vojni na evropskih tleh, temveč tudi o evropski prihodnosti. Dolga je 50 minut. Zdi se, da ste imeli dovolj zbranega materiala za vsaj poldrugo uro. Drži?
Da, vsekakor je materiala dovolj za še daljšo oddajo, a je 50 minut vendarle standardni televizijski format, v katerem se da povedati veliko. Zadnje mesece sem zelo različne sogovornike poslušala, kako Evropa razmišlja o vojni. Pot v Ukrajino se mi je za verodostojnost oddaje zdela nujna. Zdelo se mi je, da ne morem profesionalno prepričljivo govoriti o vojni v Evropi, če se ji ne približam, če ne slišim izpovedi ljudi, če ne vidim posledic … Pot v Ukrajino je bila naporna, profesionalno, logistično, človeško. A hkrati izjemen izziv. In toliko prijaznih ljudi, toliko toplih sogovornikov, kot sem jih srečala na poti po Ukrajini, nisem srečala še nikjer. V krajih, kjer so bila najhujša grozodejstva, so me ljudje, predvsem ženske objemale, ker smo prišli k njim, ker jih nismo pozabili. V takšno pot daš vse, vse svoje znanje, vso svojo človeško moč, ves svoj …
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
