Arhiv NTRC

Dejansko se tudi doma niso nikoli pogovarjali o kakšni drugačni možnosti. Nekdanji dijak I. gimnazije v Celju je na pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral s področja kazenskega prava. Takoj po diplomi je vpisal znanstveni magistrski študij gospodarskega prava in oktobra 2013 prejel naziv magister znanosti. Vmes je leta 2008 opravil še pravniški državni izpit, od februarja 2011 pa je vpisan v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije. Študijsko se je izpopolnjeval tudi v Združenih državah Amerike. V Virginiji je leta 2014 obiskoval zasebno pravno fakulteto Washington & Lee, kjer je sodeloval kot gostujoči študent v izobraževalnem procesu ameriškega pravnega magisterija (L.L.M.).

Nekdanji atlet celjskega Kladivarja Primož Feguš je lani postal predsednik Atletske zveze Slovenije (AZS).

Ustaviva se še na kratko pri vaši službi. Kako je zdaj z »družinskim podjetjem«?

Od leta 2020 vodim odvetniško pisarno. Prevzel sem jo od očeta, ki se je takrat delno upokojil, še vedno pa v pisarno redno prihaja in svetuje pri pomembnejših zadevah. V zadnjem času je v naši pisarni redno zaposlenih pet ali šest pravnikov z opravljenim pravniškim državnim izpitom, kar nas uvršča med večje odvetniške pisarne v državi. Kljub temu, da že vrsto let živim v Ljubljani, se bolj ali manj vsakodnevno vozim v Celje, kjer sem obdržal sedež pisarne. V Ljubljani imamo registrirano podružnico odvetniške pisarne. Pretežno se ukvarjamo s tako imenovanim družinskim podjetništvom. Večina naših strank so družinska podjetja, ki potrebujejo pravno pomoč tako na področju gospodarskega prava kot tudi na določenih drugih pravnih področjih, zato smo si s sodelavci razdelili delo in pravna področja na način, da je sicer vsak strokovnjak za določeno področje, a hkrati sledi tudi drugim zadevam. Na tak način lahko strankam svetujemo kot ekipa, kar daje najboljše rezultate. Idejo za takšno delovanje odvetniške pisarne sem dobil med študijem v Združenih državah Amerike.

Kako in zakaj ste začeli sodelovati z Atletsko zvezo Slovenije?

V bistvu po naključju. Jeseni leta 2016 sem srečal Jolando Čeplak, s katero sva se poznala še iz časov treningov in tekmovanj. Omenila mi je, da se na AZS bližajo volitve in da bi bilo primerno, če bi se vključil v delo zveze. To sem tudi storil in nato presenečen ugotovil, koliko znancev in prijateljev iz mojih atletskih časov je še aktivnih v atletiki, zlasti kot trenerjev. V želji po spodbujanju veteranske atletike sem kandidiral za člana upravnega odbora in s kandidaturo tudi uspel. Ko sem vstopil v organizacijski del slovenske atletike, sem se pri sebi zavezal, da bom pomagal po svojih najboljših močeh, da atletiki poskušam vrniti tisto, kar mi je dala kot dijaku in študentu, ko sem …

Foto: Andraž Purg

Preberite več v Novem tedniku