Arhiv NTRC

Kmetija Grobelnikovih obsega 35 hektarjev obdelovalne zemlje, od tega je približno 20 hektarjev njiv, na katerih rastejo koruza in žita, na treh hektarjih pridelujejo hmelj. Ob tem skrbijo še za 14 hektarjev gozda in 15 hektarjev stalnih travnikov, kjer dobijo lastno krmo za živino. Prehrana živali je namreč zelo pomembna, razlaga Toni Grobelnik, ki je vodenje kmetije prevzel pred dvema letoma. Takrat so osnovni dejavnosti, pridelavi mleka, dodali predelavo mesa.

Čeprav je v hlevu še vedno 35 krav molznic, Grobelnik priznava, da pridelava mleka na njegovi kmetiji nima dolgoročne prihodnosti. »Mlekarstvo je delovno preveč intenzivno in premalo donosno,« pravi. Grobelnikovi so se že pred petnajstimi leti sicer odločili, da bodo svoje mleko prodajali v Italijo. A kot razlaga Toni Grobelnik, so povsod odkupne cene mleka veliko prenizke, medtem ko stroški vsako leto rastejo: »Podražilo se je vse – krmila, veterinarska oskrba ... Izjema je le odkupna cena mleka. Ta ostaja nizka, celo pada.« Prav to je tudi razlog, da bodo na kmetiji, kjer sta poleg mladega prevzemnika zaposlena še njegova starša, ko bo predelava mesa dobro zaživela, pridelavo mleka opustili.

Pasemska goveda

V skladu s svojim videnjem se je mlad Savinjčan ob prevzemu kmetije podal v gradnjo novega prodajnega in predelovalnega poslopja, znotraj katerega je urejena tudi sodobna komora za suho zorjenje mesa. Z naložbo, ki je bila vredna približno štiristo tisoč evrov, zanjo pa je polovico sredstev dobil z uspešno prijavo na evropski razpis, je Grobelnik v celoto povezal številne dejavnosti na kmetiji.

Posebnost Grobelnikove kmetije je reja goveda pasem aberdeen angus in wagyu. Kot pravi, kupci vedno bolj prepoznavajo značilno marmorirano maščobo v mesu, ki ustvarja nežen in okusen obrok. »Čar tega mesa je sočnost. Prepredeno je z drobnimi belimi žilami. Ob peki se ta maščoba raztopi in zato meso ohrani sočnost. Pri pasmi simentalka, ki je do zdaj prevladovala na naši kmetiji, je meso povsem borovo in posledično veliko bolj suho,« pojasnjuje sogovornik.

Če Slovenci še pred nekaj leti tovrstnega mesa nismo poznali, je danes povpraševanja vedno več, ugotavlja mladi kmet in priznava, da je bil še pred kratkim tudi sam nekoliko v dvomih, ko je slišal, da ima kdo doma tudi leto staro zorjeno meso. Mislil je, da to ne more biti kaj prida, a ko se je bolj poglobil v pripravo, je hitro ugotovil, da bi to lahko bila njegova poslovna priložnost. »Gre namreč za precejšnjo dodano vrednost, saj to vrsto mesa in tako zorjeno meso lahko prodam po precej višji ceni,« pravi.

Primerna starost in hrana

»Za dosego najvišje kakovosti mesa mora biti žival najprej dovolj stara, vsaj tri leta. Seveda je ves čas treba paziti tudi pri prehrani. Pri nas so živali celo leto zunaj na paši, približno tri mesece pred zakolom jih hranimo s suho mrvo in grobo zmletim zrnjem, ki je sestavljeno iz koruze in mešanice žit,« pot do dobrega kosa mesa, za katerega so ponekod v tujini pripravljeni plačati precej zajetno vsoto denarja, opiše Grobelnik. »Ob zakolu v klavnici naročimo, da loja ne smejo odrezati, saj je to zaščita pri zorenju.«

Nato meso v domači komori, kjer vladajo posebne razmere – vlaga je ves čas približno devetdesetodstotna, temperatura se giblje med nič in eno stopinjo Celzija – visi šestdeset dni. V komori je tudi poseben himalajski solnik, ki pomaga vzdrževati raven vlage. »Ko je meso dovolj zorjeno, obrežemo skorjo, ki se v vmesnem času naredi, in pakiramo vsak zrezek oziroma ›stejk‹ posebej,« pravi lastnik. Za zdaj vse, kar predelajo, prodajo v lastni prodajalni, ki so jo uredili na kmetiji. Predvsem so veseli, da posebne reklame ne potrebujejo. »Najboljša je tista od ust do ust,« v smehu pove mladi gospodar. (LEA KOMERIČKI KOTNIK, foto: arhiv NT/SHERPA)