»Raje manj, a naravno in kakovostno«
V Sloveniji naj bi bilo v zadnjih letih približno 68 tisoč kmetijskih gospodarstev. Glede na velikost Slovenije in število prebivalcev to kaže, da kmetijstvo danes na žalost ni več panoga, za katero bi se mladi z veseljem odločali ali kmetijo prevzeli. In to ne glede na to, da so se s kmetovanjem ukvarjale številne njihove predhodne generacije. Mi smo obiskali družino Klinar. Njena domačija leži na Svetini na približno 670 metrih nadmorske višine. V idilični vasi nad Štorami je še kar nekaj kmetij, tudi turističnih, a Klinarjevi se za kmečki turizem niso odločili. Vse pridelajo na naraven način, nekaj težkega dela opravijo tudi ročno, ne s stroji. »Raje manj, a naravno in kakovostno,« pravijo. Ostali so zvesti kmetijstvu.
Joži Klinar je kmetijo kot mladi prevzemnik od svojih staršev Marije in Miloša Klinarja prevzel leta 2015. Za delo na kmetiji danes poprimejo vsi, tudi starša in Jožijeva soproga Sabina, slednja ima sicer redno službo. Kmečka opravila pozna tudi Jožijeva sestra, ki prav tako živi na domačiji. Joži pravi, da je biti kmet danes težko, glede na njihovo velikost kmetijskega gospodarstva bi si težko privoščili, da bi se preživljali samo s kmetijstvom. »Pred kmetijstvom je negotova prihodnost,« doda, a iz njegovih besed in besed staršev, s katerimi smo se pogovarjali, je vseeno mogoče razbrati, da imajo kmetijstvo radi. Zvesti so mu že vse življenje.
Odločitev, da bo Joži leta 2015 kot mlad kmet prevzel kmetijo, je sprejel po soočanju s svojimi zdravstvenimi težavami. Imel je redno službo, po poklicu je namreč mizar, a so bile težave zaradi alergije za delovno mesto, na katerem je bil, prehude. Nato se je prekvalificiral, želel je postati voznik tovornjakov, a usoda ga je vrnila v kmetijstvo. Usmerila ga je v odločitev, da je ostal doma in nadaljeval poslanstvo svojih staršev. »Takrat sva bila seveda vesela, da je sin prevzel kmetijo, in sva bila hvaležna, da je pokazal zanimanje ne glede na razmere v tej panogi, ki niso rožnate,« pravi njegova mama Marija.
Joži ima dva mladoletna otroka, sina in hčer, a zelo premišljeno odgovori na vprašanje, ali bi želel, da bi kasneje kmetijo prevzela od njega. »Sin kaže zanimanje za kmetijsko mehanizacijo in delo na domačiji, vendar je pomembno, da se oba izšolata, da se poklicno izobrazita, to je najpomembneje. S kmetijstvom se bosta lahko ukvarjala kljub poklicu,« previdno doda.
Ročno okopavanje
V pogovoru Klinarjevi dodajajo, da so se razmere v primerjavi s preteklostjo v kmetijstvu danes spremenile. Včasih so oddajali mleko, danes ne več, pridelajo ga zase. Imajo deset glav govedi, meso pridelujejo sami in ga uspešno prodajajo. Ljudje danes cenijo domače meso, za katero vedo, da ga kmet pridela na pravilen in naraven način. Imajo približno 20 hektarjev zemlje, od tega je približno deset hektarjev gozdov, drugo so njive in travniki. »Gozdarstvo je precej težko področje dela zaradi terena, delo je tudi fizično zelo naporno,« doda Joži.
Da bi dodatno širili panogo, zaenkrat ne razmišljajo. Pred časom so sicer želeli, da bi postali ekološka kmetija, vendar so pogoji in standardi zelo visoki in preveč zahtevni. Joži še enkrat ponovi, da se mora kmet danes zavedati, da je pred njim težka prihodnost tudi zaradi cen živine: »Ta danes nima zadovoljive cene. Samo za primerjavo, bika rediš dve leti, preden ga lahko prodaš, vendar cena zanj ne povrne vsega, kar je treba vložiti v to delo.« Klinarjevim je namreč mar za to, da je meso dobro, kakovostno, zdravo. Enako tudi drugo, kar pridelajo doma.
Foto: Nik Jarh
»Marsikdo, ki pride na Svetino, pravi, da pride v ›rovte‹. Cesta je resda ovinkasta in morda na nekaterih delih slabša, a vseeno je tukaj lepo. Teh krajev, tudi ko sem se primožila sem, nikoli nisem dojela kot ›rovte‹,« se nasmeji Marija Klinar.
Miloš Klinar: »Žal mi je samo, ko vidim, kako Svetina, naša vas, izumira. Lep kraj je to, vendar tukaj ni več ne trgovine ne šole. Praviloma tu ostajajo starejši in to se tudi v kmetijstvu pozna.«
Preberite več v Novem tedniku
