Arhiv NTRC

Lani poleti je tako Jevgenij Drapiko z družino prišel v Slovenijo, natančneje v Slovenske Konjice. Zaposlen je v podjetju Cosylab v Ljubljani, ki sodeluje v projektu Iter, katerega cilj je izdelava jedrskega fuzijskega reaktorja.

Dolga pot v Konjice

Vojna v Ukrajini se je začela 24. februarja lani. Jevgenij je z družino prispel v Slovenske Konjice šele junija. To pomeni, da je potreboval skoraj štiri mesece, da je uredil vse potrebno, preden je lahko odpotoval. Ko je bila Rusija izključena iz mednarodnega bančnega sistema, je Jevgenij odprl bančni račun v Kazahstanu, kar mu je vzelo dva tedna. A se je tudi ta možnost hitro zaprla, zato je na koncu denar iz ruskih bank prenašal s pomočjo kriptovalut.

Tudi potovanje do Slovenije ni bilo preprosto, saj so morali potovati skozi Carigrad, kjer so tudi prenočili, in od tam do Ljubljane. Čeprav mu je Slovenija zelo všeč, ga je zelo zmotil naš javni promet, zato je kot najtežji del poti izpostavil potovanje z avtobusom od Ljubljane do Slovenskih Konjic.

»Najprej štalca, potem kravca«

Preden je zapustil Moskvo, si je v Sloveniji našel delo. Ker je s podjetjem Cosylab že sodeloval, se je pozanimal o možnosti zaposlitve v tem podjetju. »Najprej so me v Cosylabovi kadrovski službi odslovili, a ko sem poklical tiste, ki sem jih v podjetju poznal, so si premislili in mi sporočili, da me bodo veseli,« je povsem slovensko izkušnjo iskanja zaposlitve opisal Jevgenij Drapiko.

Ko si je zagotovil delo, je bilo treba najti stanovanje in predvsem najemodajalca, ki je pripravljen oddajati tujcu. Tako se je krog okoli Ljubljane večal, dokler ni našel ustreznega stanovanja v Slovenskih Konjicah. »Sosedi so izjemno prijazni. Ko nisem mogel uporabljati svojega avta, saj ga nisem mogel registrirati, so mi posodili svojega,« je opisal izkušnje z novimi sosedi. Priskočijo mu tudi na pomoč, še posebej ko ima opravka s slovenščino.

Fuzija in fizika

Levji delež pogovora je bil namenjen njegovemu delu pri projektu Iter, torej termonuklearni fiziki. Iter je bila sprva kratica, ki je pomenila International Thermonuclear Experimental Reactor, a so ta pomen kasneje opustili, ime Iter pa je ostalo. Popolnoma poenostavljeno gre pri fuzijskih reakcijah, s katerimi se sogovornik ukvarja, za združitev dveh vodikovih izotopov, pri kateri nastanejo helij, energija in malo radiacije.

Cilj projekta je gradnja jedrskega fuzijskega reaktorja, ki bo stal v Franciji. Zanj se ocenjuje, da bi naj bil drugi najdražji znanstveni projekt, in sicer takoj za Mednarodno vesoljsko postajo. »Te stvari nimajo končne cene, ker projekti trajajo tako zelo dolgo,« je še dodal.

Reaktor, pri gradnji katerega med drugim sodelujejo Evropska unija, ZDA, Rusija in Kitajska, bo dokazal, da lahko tudi ljudje poustvarimo reakcijo, ki jo lahko vidimo vsak dan. To je tista, ki se neprestano dogaja v našem soncu in v vseh drugih zvezdah. Ta tehnologija bo, ko bo enkrat končana, človeštvu prinesla okoljsko varen, široko uporaben in praktično neizčrpen vir električne energije.

V družbi je vedno prisoten strah, ko se pogovarjamo o jedrski energiji. Od radioaktivnih odpadkov, kot jih poznamo iz trenutnih jedrskih reaktorjev, do jedrskega orožja in možnosti jedrske nesreče. A Jevgenij miri, saj odpadki pri tej reakciji ne nastajajo. Prav tako ni možnosti za nesrečo, saj je reaktor tako občutljiv, da če gre pri tej fuziji kaj narobe, se sam ugasne oziroma umre, kot se je izrazil. Prav tako ne bo mogoče te tehnologije uporabiti za izdelavo orožja, tako da je njegovo delo »etično neoporečno«.

Zaradi vojne predčasno od doma

Glavni razlog, da je Jevgenij z družino v Sloveniji, je ruski napad na Ukrajino. Čeprav si je vedno želel živeti še kje drugje, ne samo v Rusiji, ga je vojna v Ukrajini predčasno pregnala od doma. Med pogovorom je vojno največkrat poimenoval kar »sranje«. »Ko si otrok, misliš, da je tvoja država najboljša. Kasneje ugotoviš, ko živiš nekje drugje, da to ni res. Rusija ima še veliko trdega dela, da ne bo najslabša. Zdaj smo najbolj preklet narod na svetu,« je opisal Rusijo. »To je prekletstvo za dve ali tri generacije,« se je dotaknil vojne.

Je tudi častnik v ruski vojski, a je to postal skoraj naključno. V Rusiji je namreč delal na vojaškem oddelku univerze, ker mu je to omogočilo, ironično, da je imel manjšo možnost, da bi ga vpoklicali na redno služenje vojaškega roka. A manjša možnost za vpoklic velja le takrat, ko ni vojne.

Prosti čas

»V Sloveniji je vse. Pol ure iz Konjic že lahko deskam na Rogli, dve uri in sem na morju,« je razmišljal o Sloveniji in jo primerjal z Moskvo, kjer si po dveh urah vožnje še vedno v Moskvi. »Rad tudi plezam. Zdaj večinoma delam od doma, a ko sem se še razmeroma redno vozil v Ljubljano, sem tudi izkoristil tamkajšnji plezalni center, ki je bil v veliki meri tudi razlog, da sem se vozil tja, saj mi načeloma ni bilo treba,« je še povedal fizik, ki mu za plezanje prav pridejo okoliški hribi. Na vprašanje, ali si je Slovenijo že ogledal, je odgovoril, da je bil že povsod, ker je tako majhna. To niti ni presenetljivo za nekoga, ki je večino življenja preživel v največji državi na svetu. (Foto: Andraž Purg - GrupA)