Arhiv NTRC

»Kdor je želel postati urar, se je moral zavedati, da ga vsak dan čaka osem ur sedenja in osredotočanja na drobcene dele ure. A ko se je človek enkrat posvetil temu poklicu, mu je ostal zapisan vse življenje. Tudi če bi kdaj opravljal drugo delo, bi na svet vedno gledal z urarskimi očmi.« Tako pravi Dušan Godnik, ki ga je za urarski poklic navdušil oče Viktor. Slednji se je pred natančno stotimi leti iz Komna na Krasu preselil v Celje. V knežje mesto je prišel, da bi nadaljeval izobraževanje za urarskega mojstra, ki ga je moral na Krasu zaradi zaprtja delavnice, kjer se je učil, prekiniti. Pred drugo svetovno vojno je dobil službo pri urarju Antonu Lečniku. Med vojno so Nemci družino Godnik izgnali v Hrvaško. Po vojni, ko se je družina vrnila v Celje, je Viktor Godnik leta 1945 v Stanetovi ulici odprl svoje poslovne prostore. Takrat je bil njegov sin Dušan star deset let. »Po šoli sem čisto vsak dan obiskal delavnico, od koder sva se z očetom kasneje skupaj odpravila domov. Številni ljudje so mi govorili, da bom kot starejši sin ubral takšno pot kot moj oče, in res je bilo tako,« se spominja.

Foto: Andraž Purg

Dušan Godnik: »To, da vsak dan pridem v mesto, me drži pokonci. Ljudje večkrat rečejo, da človeku v pokoju ni treba ničesar početi. To ni res, ravno takrat je dobro biti čim bolj dejaven.«

»Ročno mehansko uro lahko razstavi vsak, popraviti pa jo je izjemno težko. To je treba znati,« poudarja Godnik.

Preberite še ...

· Zdravje

Posledice dolgih čakalnih dob so zaskrbljujoče

Preberite več v Novem tedniku