Milena Jurgec

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Rodila se je v Ložnici pri Celju 11. avgusta 1925 v družini Mulej. Ker je bil oče čevljar, so se pri njenih treh letih preselili na Jesenice. Zinka je kot ljubka deklica s sandali, ki jih je izdelal oče, na fotografiji nastopila v reklami v Kinu Union na Jesenicah.

Oče je bil Maistrov borec in je ljubezen do domače zemlje, domovine in slovenskega jezika prenesel tudi nanjo. Srečna je bila, ko se je Slovenija osamosvojila, a žalostna, ko je po letih ugotavljala, da je premalo poštenja, da to ni to, za kar so se bojevali in trpeli.

Milena Jurgec

Mladost preživljala med vojno

Z Jesenic so se preselili nazaj v Celje, v katerem je obiskovala II. osnovno šolo. Že tedaj je pokazala svoje sposobnosti pri skrbi za mlajše otroke, ko ji je razredničarka zaupala svojega sina, kasneje zelo znanega glasbenika Mojmirja Sepeta, da je po pouku hodila ponj in skrbela zanj.

Čas, v katerem je preživljala mladost, je bil težak. Pri šestnajstih letih se je začela vojna. Eno leto je bila kurirka, ki je iz lekarne prenašala sanitetni material. Ko jo je nekdo izdal, so jo prišli iskat v šolo in jo odpeljali v Stari pisker, v katerem je bila dvajset dni priča hudemu trpljenju zaradi streljanja talcev.

S tovornimi vagoni so jih odpeljali v Maribor in nato 14. januarja 1944 na Poljsko v taborišče Ravensbrück. Mučenje, lakota, poniževanje, opazovanje bližine smrti in obenem prijateljstvo med internirankami ter njihova medsebojna pomoč so bili njeni spomini.

Pot domov je bila težka. Koliko skrivanja, previdnosti in medsebojne pomoči je bilo treba, da se je lahko vrnila. Bila je zelo bolna in izmučena, a se je na svoj osemnajsti rojstni dan ponoči vrnila v Celje.

Med šolskimi klopmi

Po vojni je v Mariboru opravila tečaj za učiteljico in na željo Frana Roša pred osemdesetimi leti odšla nadomeščat učitelja v Šmartno v Rožni dolini. Tako se je začelo njeno potovanje med šolskimi klopmi in množico učencev, ki jim je bila kot mama. Z učenci je povsod, kjer je bila zaposlena, pripravljala najrazličnejše igre, a tudi sama je igrala. Vodila je pevske zbore in pripravljala prireditve za kraj, v katerem so učenci ponosno nastopali in si nabirali izkušnje.

Z možem Martinom Lorgerjem sta zaposlitev našla v Zágorju pri Lesičnem. Mož je moral na služenje vojaškega roka. Tako je Zinka v Zágorju nekaj časa sto trideset otrok poučevala sama. Vedno je pripovedovala, da so bili to dobri, prijazni, skromni, revni otroci, ki so hrepeneli po učenju. Nikoli ni bilo treba dvakrat ponoviti razlage. Prav požirali so, kar jim je povedala. Nihče ni ponavljal razreda.

Ko se je mož vrnil, sta učila vsak po dva razreda. Z učenci in njihovimi družinami so bili povezani cel dan. Pomagala sta pri razvoju kraja, pri napeljavi elektrike in še marsičem. Trinajst let sta bila v tem čudovitem kraju, na trinajst generacij je imela čudovite spomine. Z njimi je bila povezana do zadnjega.

Vrnitev v Šmartno

Po tem sta se vrnila v Šmartno. Dopoldne je učila otroke prvega in drugega razreda, popoldne sta imela z možem pouk po predmetih od petega do osmega razreda. Otrokom je prvič omogočila končni izlet zunaj domačega kraja. Otroci so se radi učili in bili ponosni, ko so lahko nadaljevali šolanje v poklicnih ali srednjih šolah. Tudi tu je bilo kmečko okolje, ki se je razvijalo ob njuni pomoči.

Dozidava šole, ureditev okolice, napeljava vodovoda ... Svoje delo v šoli je zaradi težav z glasilkami končala v šoli v Vojniku. Težko ji je bilo zapustiti razred, a kot socialna delavka se je posvetila vsakemu otroku, ki je potreboval pomoč, ter mu pomagala. Leta 1980 se je upokojila.

Do stotega rojstnega dne, ki ga je praznovala tako razigrana, vesela in srečna, je bila še močna in polna idej. Spremljala je, kaj se je dogajalo po svetu in doma. Srečevala se z nekdanjimi učenci, sodelavci in obiskovala je prireditve. Do devetindevetdesetega leta je še vozila avto. Zadnje tri mesece se je vse obrnilo navzdol in se je poslovila. V imenu vseh njenih učencev in sodelavcev ji še zadnjikrat lahko rečem: »Hvala!«

MILENA JURGEC