Irena Vrčkovnik: vsak naj nosi svojo vest
Leta so jo naučila potrpežljivosti, hvaležnosti in ljubezni do sebe. Danes pevka Irena Vrčkovnik verjame, da največ zrastemo prav v najtežjih trenutkih.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Priljubljena pevka in glasbena pedagoginja Irena Vrčkovnik je v dobrih treh desetletjih izdala kar nekaj albumov, imela kopico uspešnih nastopov na festivalih, pripravila nekaj velikih koncertov, pomagala do znanja mnogim mladim talentom, a še najbolj je ponosna na knjigo pesmi za otroke Medo Uri. V njej je deset pesmi, karaok, torej glasbenih spremljav, deset notnih zapisov za učitelje in mlade glasbenike ter deset recitacij teh pesmi za lahko noč.
Se spomnite svoje najljubše pesmice iz otroških let?
Ne morem se spomniti najljubše, ker smo kot družina venomer peli – v avtu, doma, kjerkoli … Spomnim se, da sem se veliko pesmic naučila od mamice, atijeva domena pa so bili inštrumenti, predvsem harmonika. Nič čudnega, da je bila prva pesem, ki me jo je naučil ati igrati na harmoniko, Golica. (smeh)
Kaj ste peli svojemu sinu, ko je bil majhen?
Žanu sem (kot vse mamice svojim otrokom) veliko prepevala, pa naj bo med igranjem ali pred spanjem. Posvečenih mu je tudi nekaj mojih pesmi: Nina nana, Majhna lučka, Moje sonce … Pa ne samo pesmi, tudi pravljice so bile stalnica. Enci benci na kamenci je bila najljubša Žanova knjiga, znal jo je recitirati na pamet.
Bi si želeli v kratkem svoje otroške pesmi peti vnuku?
Ja, seveda bi si želela. Saj po tihem res težko čakam, da bom babi. A moja dva ta mlada že vesta, kako in kaj, in ju nič ne obremenjujem. Verjetno bo v realnosti drugače, a v tem trenutku mislim, da bom kot babi poskrbela za vesele trenutke, za izlete v neznano, za razvajanje. Seveda bom tudi naučila kakšno pesem, kaj dobrega skuhala, predvsem pa se veliiiiko pogovarjala o vsem, tudi o tem, kako si upati biti takšen, kot si, biti iskren do sebe in drugih …
Česa ste se naučili z leti?
Življenje nas neprestano uči. Moram priznati, da sem večkrat ponavljala nekatere lekcije, a mi danes za nič ni žal. Če ne bi bila tam, danes ne bi bila tu … Naučila sem se biti potrpežljiva, saj verjamem, da se vse zgodi ob pravem času. Še vedno se učim sprejeti vse, kar mi življenje ponuja. Življenje pa ne ponuja samo lepih trenutkov, saj ob težkih največ zrastemo. Leta so me naučila tudi sprejemati sebe v celoti, kar ni vedno lahko.
Saj veste, kako smo ženske velikokrat do sebe neizprosne. Naučila sem se imeti rada samo sebe. Naučila sem se biti hvaležna. Ni vse samoumevno. Vsak dan se zahvalim, da diham, vidim, hodim … Skratka za vse, kar mi je dano. Končno sem dovolj stara, da se ne obremenjujem več s tem, kaj si drugi mislijo o meni. Vsak naj s svojimi besedami in dejanji nosi svojo vest.
Vedno ste bili znani po svoji veseli naravi. Je bilo kdaj obdobje, ko vam ni bilo do smeha?
Ja, seveda. Nikomur ni dano živeti samo lepih trenutkov. Življenje je cikel, v katerem gre krivulja navzgor, nato pa nujno tudi navzdol, in to se ponavlja vse življenje. Ni me sram povedati, da sem v življenju veliko prejokala, a sem se veliko tudi iskreno smejala. Danes na vse gledam iz drugega zornega kota in skušam sprejeti, karkoli mi življenje ponudi. Zato se veselim novih doživetij, novih izkušenj, novih učiteljev. Učiti se hočem do konca.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
