Jože Hlačer v knjigi: Od kartuzijanskih ranocelnikov do sodobnih zdravnikov
Upokojeni zdravnik Jože Hlačer je izdal knjigo Zdravstvo skozi čas. Je svojevrsten poklon zdravniškemu poklicu, ki zahteva znanje, predanost, etiko in človečnost. V knjigi je strnil razvoj zdravstvene oskrbe na širšem Konjiškem.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Novi tednik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Želja po pisanju knjige je v meni tlela dlje časa, pred približno tremi leti in pol sem jo začel uresničevati,« pravi spoštovan in priljubljen zdravnik družinske medicine Jože Hlačer.
Te dni je luč sveta ugledala njegova knjiga Zdravstvo skozi čas. S pomočjo zgodovinskih zapisov, najrazličnejših dokumentov ter pričevanj številnih sogovornikov na zanimiv način opisuje razvoj zdravstva in zdravstvene oskrbe v krajih Dravinjske doline.
Knjiga, ki vsebuje tudi bogato fotografsko gradivo, je svojevrsten opomnik, da zdravnik ni le strokovnjak, ampak tudi pričevalec časa, nosilec odgovornosti in pogosto tudi tihi spremljevalec najtežjih trenutkov človeškega življenja.
Kdo je prihajal po pomoč v lekarno menihov v Žički kartuziji?
Katerega zavednega zdravnika so Nemci med drugo svetovno vojno izselili?
Zakaj je knjiga pomembna za prihajajoče generacije?
Čeprav je Jože Hlačer kot specialist splošne medicine dobival ponudbe za službovanje v Celju, je svoje zdravniško delo začel in končal v domačih Slovenskih Konjicah. Tudi po upokojitvi je njegov vsakdan zapolnjen z raznovrstnimi dejavnostmi, s katerimi ohranja svoje telesno, miselno in duševno zdravje.
Z ljubečim prizvokom govori o soprogi Nevenki, s ponosom o sinovih Matevžu, specialistu plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije, in Anžetu, pilotu potniškega letala, a s prav posebnim žarom o svojih štirih vnukih.
Vonj po etru
Pogovarjala sva se v kavarnici v konjiškem Starem trgu, v katerem se je v otroštvu pogosto igral. »Fantje smo prekipevali od energije, zato sem se domov nemalokrat vračal potolčen ali opraskan. Mama me je pogosto peljala v konjiški zdravstveni dom tudi zato, ker sem bil pogosto prehlajen. V otroškem dispanzerju me je oskrbel legendarni konjiški zdravnik Božidar Topolšek, specialist splošne medicine.«
»Še danes se spomnim hodnikov in prostorov, v katerih sem zaznaval tisti poseben vonj po etru. Medicinske sestre so bile prijazne, otroci smo vedno dobivali manjše prazne škatlice, v katerih so bila spravljena ustekleničena zdravila. Z njimi sem se doma igral,« niza spomine in doda, da takrat niti slutil ni, da bo svoje življenje posvetil medicini, kaj šele, da bo o zdravstvu napisal knjigo.
Želja je dozorela
Kot pravi, ga od nekdaj zanima, kako so se z zdravniškim delom soočali njegovi predhodniki – kdo so bili ti ljudje in v kakšnih pogojih so delali.
Zdravstvo je, poudarja, temeljna dobrina, ki si jo je človek zagotovil za obstoj in napredek.
»Ko sem zbiral gradivo za knjigo, sem ugotovil, da so ljudje, ki so se v daljni preteklosti zanimali za zdravilstvo, prehodili težke poti. Pogosto so jih enačili z vrači. Tedaj pretežno kmečko prebivalstvo je na začetku precej dvomilo v njihove veščine, pridobljene z opazovanjem bolezni. Tudi sami niso razumeli izvora bolezni, nemočni so pogosto le opazovali prezgodnjo smrt.«
Večstoletni razvoj znanj
Pot do ohranitve pridobljenega znanja in veščin ni bila lahka. Najprej so se posamezniki učili z opazovanjem poškodb in ran. Zanimale so jih bolezni, vendar pravih vzrokov še niso poznali.
»Medicinsko znanje se je tako razvijalo več stoletij. Najprej se je prenašalo ustno in slikovno glede na izkušnje, kasneje pisno – ob nastanku tiska v srednjem veku. Potem se je to znanje lahko širilo. Med preučevanjem zgodovinskih virov sem ugotovil, da so bili na začetku zeliščarji in ranocelniki tisti, ki so osvojili ta znanja in jih prenašali naprej.«
Znanje zdravnikov se je širilo v skladu z razvojem sodobne znanosti in potreb skupnosti. In tako je še danes.
K menihom po pomoč
Knjiga se začenja v Žički kartuziji, v kateri korenini začetek zdravilstva na Konjiškem. Vojvoda Otokar III. Traungauc je v 12. stoletju podelil zemljo v dolini potoka Žičnice menihom kartuzijanskega reda, ki so v to okolje prišli iz Francije.
»Večina menihov v Žički kartuziji se je posvečala duhovnemu življenju. Ukvarjali so se tudi z zeliščarsko dejavnostjo, ki so jo sčasoma razvili v lekarniško. Imeli so svojo lekarno. Skrbeli so za bolne, pripravljali zdravila, zapisovali recepte in zdravili tako svoje brate kot tudi okoliško prebivalstvo,« navaja sogovornik.
Avtor nas v knjigi popelje skozi stoletja in pojasni, kako so se iz zeliščarjev in ranocelnikov razvili prvi šolani zdravniki, ki so v težkih razmerah skrbeli za ljudi, pogosto brez ustreznih pripomočkov.
Piše o prvih konjiških ranocelnikih, brivcih kirurgih, zdravnikih in babicah, ki so delovali v času, ko so bolezni, vojne, lakote in epidemije krojile vsakdanjik.
Od Schrambla do Hoffmana
»V času zgodnjega novega veka, od leta 1500 do 1750, sem v pisnih virih zasledil nekaj podatkov o ljudeh, ki so skrbeli za zdravstveno pomoč prebivalcev Konjic. To so bili Matija Schrambel, Tomaž Verich in Anton Guemb ter konjiški kirurg Ferdinand Marquartha,« pravi Hlačer.
Ob tem doda, da je med letoma 1740 in 1760 v Konjicah deloval ranocelnik in kirurg Andrej Karg, rojen leta 1722, ki je stanoval na Dobravi 3 v Konjicah. Leta 1760 ga je nadomestil kirurg Jožef Frauenberger, leta 1807 je v Konjicah začel svojo prakso ranocelnik in kirurg Jožef Repolusk, ugleden trški meščan in sodnik. Za njim je v pisnih virih naveden tudi kirurg Karel Traffen, ki se je poročil z Repoluskovo hčerko. Hlačer še omenja, da naj bi v konjiškem trgu številka 42 imel ordinacijo dr. Rudolf Jožef Hoffman, ki je bil rojen v Pragi.
Temelji sodobnega zdravstva
V knjigi nato prehaja v obdobje 19. in 20. stoletja, pri čemer omenja zdravnike, ki so oblikovali temelje sodobnega zdravstva na Konjiškem. To niso bili le zdravniki, temveč tudi domoljubi, izobraženci, družbeni voditelji in humanisti.
»Po prvi svetovni vojni sta v Konjicah ordinirala doktorja medicine, mož in žena, Jožef in Marenka Hrušek, za njima sta zdravstveno oskrbo prevzela Mirko Pokorn in zdravnik Ivo Rudolf iz ugledne meščanke družine. Za njima je svojo zdravniško prakso začel Ante Goričar. Med drugo svetovno vojno sta ljudem nudila zdravstveno pomoč Ante Goričan in dr. Stanek. Iva Rudolfa, zavednega krajana, so Nemci izselili,« še navaja avtor knjige.
V letih po drugi svetovni vojni do danes je zdravstveno oskrbo v naših krajih zagotavljalo zelo veliko posameznic in posameznikov. Avtor jih predstavi v drugem delu knjige, ki je obogatena tudi z dokumentarnim in s fotografskim gradivom.
»Zavedam se, da tako obsežno napisano delo ne more biti popolno. Zdravniki, medicinske sestre, patronažne sestre, babice, reševalci – vsi so del zgodbe. Zato se že vnaprej opravičujem vsem, ki jih zaradi obsežnosti gradiva nisem mogel vključiti v knjigo,« poudari.
Navdih za prihodnost
Konjiški poslanec Darko Ratajc, nekdanji župan in direktor Zdravstvenega doma Slovenske Konjice, je v uvodu knjige med drugim zapisal, da predstavlja dragoceno pričevanje o ljudeh, ki so v krajih Dravinjske doline s svojim znanjem, srčnostjo in neomajno predanostjo soustvarjali temelje zdravstvene oskrbe, kot jo poznamo danes.
»Knjiga bralca na spoštljiv in poglobljen način opominja, kako pomembna je bila in ostaja povezanost med Slovenskimi Konjicami, Ločami, Zrečami in Vitanjem. Skupaj smo gradili pot, po kateri hodimo še danes – pot dostopnega, strokovnega in človeku prijaznega zdravstva.«
Ratajc meni, da zapisana dediščina bralca opominja, da je zdravje ena največjih vrednot. Skrb za zdravje je skupna naloga vseh nas. »Avtor nam je s knjigo podaril ne le pogled v preteklost, ampak tudi navdih za prihodnost.«
Sekira v zdravniški torbi
Po mnenju prof. dr. Zvonke Zupančič Slavec, predstojnice Inštituta za zgodovinsko medicino in medicinsko humanistiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, avtor razume zdravstvo – ne kot delo posameznika, temveč kot skupnostno poslanstvo.
»Med branjem se pred nami zvrstijo prizori, ki so ganljivi, presenetljivi in včasih tudi hudomušni. Omenja zdravnika, ki je že prvi dan službe pregledal več kot sto bolnikov, in zdravnice, ki so zaradi družbenih razmer na terenu pogosto delale brez vozniškega izpita. V knjigi niza tudi anekdote o strmih konjiških klancih, težavah z nadomeščanjem v krajih, kot je Vitanje, in celo o sekiri, ki je pristala v zdravniški torbi.«
Zvonka Zupančič Slavec je pohvalila tudi avtorjevo natančnost pri iskanju datumov, njegov trud pri pregledovanju grobov, arhivov, župnijskih knjig in terenskih zapisov, saj se je pogovarjal s številnimi posamezniki, ki so bili tako ali drugače povezani z razvojem zdravstva na Konjiškem.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
