Dvakrat skozi »apokalipso«
»Na začetku je bilo razmeroma preprosto biti poveljnik civilne zaščite. Vabili so me na vse prireditve in zabave, potem je prišlo leto 2020 in se je vse spremenilo,« se začetka svojega dela spominja Robert Vasle, letošnji prejemnik žalske občinske plakete. Osmo leto je že poveljnik žalske civilne zaščite, v tem času se je moral soočiti z dvema izredno zahtevnima dogodkoma, najprej s pandemijo koronavirusa in lani še s katastrofalnimi poplavami, ki so prizadele Savinjsko dolino. Vasle je tudi prostovoljni gasilec v svojem domačem kraju, na Ponikvi, zato mu takšno delo in pomoč ljudem nista tuja. Prav tako uživa v prostovoljstvu in zelo rad pomaga ljudem.
»Ko sem postal poveljnik civilne zaščite, še nisem točno vedel, kaj me čaka,« se spominja Robert Vasle. V letih 2015 in 2016 so v žalski civilni zaščiti imeli nekakšno prehodno obdobje, ko je Vasle na čelu zamenjal prejšnjega poveljnika Dušana Pungartnika. »Vlogo poveljnika sem z velikim zanimanjem prevzel na željo predhodnika, povabilo za poveljnika civilne zaščite sem dobil tudi zato, ker sem prostovoljni gasilec.«
Prvi velik izziv: pandemija
»Ko se je začela pandemija, ni nihče imel izkušenj. Takrat nismo točno vedeli, kaj bi morali početi, nismo se imeli kam in na koga obrniti, takrat tudi nismo imeli ustrezne zaščitne opreme.« Dodaten izziv je predstavljalo kombiniranje zahtev poveljnika z zahtevami delodajalca. »Sicer v službi razumejo moje obveznosti do civilne zaščite, s tem nisem nikoli imel težav. To so zelo lepo sprejeli.«
»Najbolj krutih je bilo prvih nekaj mesecev pandemije. Spomnim se, da smo takrat dobili pozive kot za vojsko. Tistega marca je služba morala počakati.« Čeprav je bila pandemija izjemno zahtevna, je s sabo prinesla tudi nova znanja. »Takrat sem se naučil, da je pametno, da je prav, da smo ukrepe izvajali na miren način, ki je bil bližje ljudem.«
Civilna zaščita je v Žalcu pomagala tudi pri organiziranju cepljenja, predvsem pri pomoči zdravstvenemu osebju. »Mislim, da smo takrat tudi bili uspešni pri tem, da je organizacija potekala tako, kot je treba.«
Drugi velik izziv: poplave
»Tisti dan, ko so se začele poplave, sem bil še na morju, zato sem cel naslednji dan porabil za pot nazaj domov. Načeloma bi za to pot moral porabiti tri ure, ampak sem se takrat vozil devet ur in pol,« se spominja poveljnik. Prvi alarm pred naraščajočimi vodami je bil že ob štirih zjutraj. Vasle se je s poveljnikom gasilcev pogovarjal že dve uri kasneje. »Komunikacijo med vsemi udeleženci smo vodili neprekinjeno od takrat, z gasilci smo organizirali tudi štab.« Sogovornik poudarja, da vedno organizirajo štab z gasilci, saj so ti glavna sila na področju zaščite in reševanja. »Še posebej v primeru velikih nesreč so gasilci tisti, ki s svojo množičnostjo prevzamejo vodilno vlogo.«
Pomemben je osebni pristop
»Če se nesreča zgodi v stanovanjski hiši, se ponavadi zapeljem do tja in se pogovorim z lastniki. Vprašam jih, ali imajo prenočišče in ali potrebujejo kakšno drugo pomoč.« Ko gasilci opravijo svoje delo, torej pogasijo požar, Robert Vasle poskrbi tudi za ljudi, ki jih je nesreča prizadela, v večini primerov na pomoč priskočijo tudi sosedi in prijatelji prizadetih. »Če potrebujejo prenočišče, jih po dogovoru lahko nastanimo v petrovškem hostlu, zgodilo se je že tudi, da smo prizadetim priskrbeli stanovanje.« Kot pravi sogovornik, so prve ure po nesreči ključne, saj je pomoč takrat najbolj pomembna. »Pomagamo tudi pri odpravi škode, na primer začasno prekrijemo streho. To naredimo predvsem zato, da preprečimo nastajanje dodatne škode. Letos je na primer v Grižah zgorela več kot polovica ostrešja. Tudi takrat sem lastnikom ponudil pomoč. Sam sem priskrbel prekrivne folije, sosedi so pripeljali deske in late, gasilci pa so ostrešje začasno prekrili. Še dobro, da smo to takrat naredili, saj je bilo dan kasneje slabo vreme, tudi sneg je padel, in smo s tem preprečili še dodatno škodo na stavbi.«
Foto: Nik Jarh
