Dr. Boštjan Pečnik; »Vedno sem vedel, kaj želim«
S sogovornikom sva se prvič srečala pozno spomladi, ko so v velenjskem Gorenju javnosti predstavili nov približno milijon evrov vreden akustični laboratorij, največji v tem delu Evrope. S posebnim žarom je govoril o posebnostih akustične komore, v kateri je zagotovljena popolna tišina, ki je potrebna pri razvoju čim tišjih gospodinjskih aparatov. In tudi o številnih drugih izzivih, s katerimi se v Gorenju, ki ga je pred leti prevzel kitajski Hisense, srečujejo na vedno bolj neizprosnem evropskem trgu. Potem so mi nekateri njegovi sodelavci povedali, da je vrhunski strokovnjak na področju inovacij in razvoja, zato ga je želela imeti v svojem kolektivu tudi konkurenca. In ga je tudi imela, a le za približno dve leti. Ko se je vrnil v Gorenje, se je njegova kariera povzpela vse do izvršnega podpredsednika uprave Hisense Europe. Ponosen na družino s štirimi fanti in ljubitelj športa pravi, da je v življenju zelo pomembno, da vemo, kaj si želimo, in temu sledimo.
Dr. Boštjan Pečnik zadnjih enajst let z družino živi v Mozirju. A sva pogovor začela z obujanjem spominov na odraščanje v Šmartnem ob Paki, kjer je v osnovnošolskih letih dojel, da ga navdušujejo tri stvari – šport, tehnika in gledališče. Šport ga je celo tako zelo prevzel, da je nekaj časa razmišljal, da bi postal profesor športa. A je zamisel opustil, ko se je kot petošolec vključil v modelarski krožek in obiskoval prostore lokalnega društva ljudske tehnike. »Spomnim se, kako navdušen sem bil, ko sem začel spoznavati osnove modeliranja. Imeli smo izvrstnega mentorja. In kakšno veselje me je prevzelo, ko sem sestavil svoj prvi model letala ter ga pognal čez igrišče. Letelo je daleč, zelo daleč.«
Ne le v modelarski delavnici, čas ste radi preživljali tudi na gledališkem odru.
Da, saj je v Šmartnem ob Paki že takrat delovalo Gledališče pod kozolcem. Vsa osnovnošolska leta sem bil član otroške gledališke skupine. S predstavami smo se udeleževali vseslovenskega srečanja gledaliških skupin Naša beseda, nastopali smo po vsej Sloveniji, tudi v zamejstvu. Bil sem radoveden otrok in najstnik. Marsikaj me je zanimalo in navduševalo. Sestra mi še danes večkrat v šali reče, da sem ji povzročal težave, ker sem vedno vse prav naredil. Pri vsem, česar sem se lotil, sem bil dosleden, predvsem pa sem že takrat vedel, kaj želim. In temu sem sledil.
Bili ste izjemen učenec, vendar se niste vpisali na gimnazijo. Zakaj ne?
V tistih letih je bil moj vzor prijatelj Jure, ki je bil prav tako član gledališke skupine. Vpisal se je v srednjo tehniško šolo v Celju, zato sem se tudi jaz. Nikoli mi bi bilo žal, da nisem bil gimnazijec, saj smo imeli v srednji šoli na Lavi odlične profesorje, ki so nas veliko naučili. Srednješolsko obdobje je bilo zame dragoceno tudi zato, ker sem si takrat utrdil samozavest, začel sem verjeti vase. Pri izbiri študija nisem okleval. Vpisal sem se na Fakulteto za strojništvo Univerze v Ljubljani in po končanem študiju sem leta 1995 moral še na služenje vojaškega roka. Ob vrnitvi sem se leta 1996 zaposlil v velenjskem Gorenju. Kasneje sem ob delu končal še doktorski študij.
Niti dve leti še niste bili zaposleni v Gorenju, ko so vam ponudili mesto vodje razvoja za kuhalne tehnike. Najprej ste oklevali.
Moj prvi šef v Gorenju, ki sem ga zelo spoštoval, je šel na drugo delovno mesto in me je izbral za svojega naslednika. Bil sem počaščen, a sem se počutil tudi nelagodno, saj sem bil najmlajši med sodelavci. Ni mi bilo vseeno, kako so se ob tem počutili. Zato sem vodstvu podjetja rekel, da potrebujem približno teden časa za temeljit razmislek. A so mi ga dali na voljo bistveno manj. Odločanje mi je olajšal starejši sodelavec, ki mi je rekel, naj izkoristim priložnost, saj bodo sodelavci to z razumevanjem sprejeli. Tako sem »skočil v vodo in začel plavati«. To je bilo leta 1989, ko je Gorenju primanjkovalo izdelkov in je nujno potrebovalo nov razvojni cikel za prodor na evropski trg. Pošteno smo zavihali rokave in tako nam je do leta 2002 uspelo prenoviti oziroma razviti celoten nov nabor kuhalnih aparatov. (Foto: Andraž Purg)
Intervju si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 19. september 2024
