Maša Vidmar, prejemnica medalje za požrtvovalnost
Čeprav se še vedno povsem ne zaveda, kako pomembna je bila njena hipna odločitev in odločna reakcija, ko je avgusta lani pogumno posredovala pri ropu zlatarne, so njeni bližnji nanjo zelo ponosni. Dejanje danes 32-letne Maše Vidmar s Polzele ni ostalo prezrto niti v najvišjih policijskih krogih. Ob dnevu policije, ki ga obeležujemo 26. junija, je ponosno prejela medaljo policije za hrabrost in požrtvovalnost.
»Medaljo za požrtvovalnost prejme Maša Vidmar, ker je 22. avgusta lani policistom posredovala ključne informacije glede ropa zlatarne, na podlagi katerih so bili pozneje prijeti vsi trije osumljenci tega kaznivega dejanja,« je bilo zapisano v obrazložitvi nagrade, ki, kot prizna prejemnica, še vedno ni povsem našla svojega mesta v hiši. Ko sem prejel domov vabilo na podelitev, se v resnici nisem prav dobro zavedal kaj vse to pomeni, sedaj, ko je tudi od podelitve že preteklo nekaj čas, sem seveda na prejeto priznanje in medaljo ponosna,« razlaga Maša. »Ampak še vedno se mi samo dejanje ne zdi nekaj tako nenavadnega. Že takrat se mi je zdelo in tudi danes se mi zdi to povsem normalno dejanje in gotovo bi, če bi se znašla v podobni situaciji, reagirala enako. Verjetno bi se tako odzvalo veliko ljudi,« skromno, skoraj sramežljivo govori o svojem pogumu.
In kaj se je pravzaprav zgodilo? »Lansko poletje sem delala v enem izmed lokalov na promenadi v Portorožu. Nekega dne sem se odpravila po drobiž na začetek ulice. Pot me je vodila mimo zlatarne, v kateri je delal možakar, star približno 85 let. Slučajno sem pogledala v njegovo prodajalno in opazila, da možakar leži na tleh. Ko sem dobro pogledala, sem videla, da ga na tleh zadržujeta dva moška, ki sta mu čez usta ravno lepila lepilni trak, noge je imel že povite z vezico. Bila sem v šoku in brez pomisleka sem stopila v prodajalno ter zavpila: »Ven! Dost' je!« Oba moška sta takoj zbežala iz prodajalne, v kotu pa je stal še tretji, ki je ravno polnil vrečo z zlatom in preden je zbežal, si je napolnil še žepe,« se spominja dogodka lanskega poletnega dne, ki jo bo gotovo spremljal vse življenje. Ko je s svojim prepričljivim in odločnim vstopom v zlatarn iz nje napodila nepridiprave, je najprej osvobodila ostarelega lastnika in poklicala policijo. Policisti so, kot še pove, svoje delo dobro in korektno opravili. Z njeno pomočjo, podatki in opisom pa so kasneje vse tri tatove tudi prijeli.
Kaj bi se lahko zgodilo?
Seveda se ob tem porodi vprašanje, ali ni bilo morda njeno dejanje nekoliko nespametno, saj bi lahko bili moški oboroženi in bi pri ropu ranili tudi njo. »Ja, lahko bi se razpletlo tudi tako, ampak v tistem trenutku o tem nisem razmišljala,« pravi. Kot še pove, je gospoda bežno poznala in ko ga je zagledala nemočnega na tleh, mu je želela le pomagati. Vse ostalo se je nato zgodilo kot posledica tega. »Rada imam akcijo in že od nekdaj z veseljem pomagam ljudem,« zaključi.
Na Mašo so njeni domači upravičeno ponosni. Mama Marjana, ki je dolga leta delala kot medicinska sestra, pravi, da je željo pomagati očitno podedovala po njej. Verjetno pa tudi nekaj poguma in razsodnosti v kriznih razmerah.
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
