Arhiv NTRC

»Ljudje morajo vedeti, da vidijo le drobec kompleksne situacije. Ne želim, da bi kdo narobe razumel, nasilnega dejanja nikakor ne opravičujem, a poznati moramo širšo sliko in dinamiko delovanja skupin vrstnikov. Kajti če se v javnosti pojavi en drobec celotnega dogajanja, se zgodijo polarizacija, ostre obsodbe, javni linč vseh, ne le tistih, ki so vidni na posnetkih, ampak tudi njihovih družin.«

Kam vodi to masovno deljenje posnetkov?

V podaljšek nasilja, ki se je zgodilo v živo. To vse dodatno zaostri. Prav je, da se o tem pogovarjamo, ampak deljenje posnetkov po družbenih omrežjih in v medijih je neprimerno. In vse, kar se dogaja zdaj, je precej predvidljivo in izhaja iz osnovnih značilnosti delovanja našega uma. Vsakdo si je ustvaril mnenje o situaciji, čeprav ima vpogled samo v drobec medvrstniških odnosov. Tudi kadar imamo ljudje opravka samo z drobcem informacij, si seveda hitro ustvarimo predstavo o dogajanju, vendar na način, da manjkajoče informacije zapolnimo s svojimi interpretacijami.

Nekateri so šli še korak dlje in objavili seznam storilcev.

To je grozljivo in domnevam, da celo kaznivo. Ne zmanjšujem odgovornosti povzročiteljev, zelo pomembno je, da prevzamejo odgovornost za svoje vedenje. Toda objava imen mladostnikov ne bo prinesla nič dobrega. Nikomur. Biti pri trinajstih javno obsojen s strani široke javnosti ni tisto, kar bo mladostnikom pomagalo spremeniti njihovo vedenje. Sporočilo, ki ga mora dobiti povzročitelj nasilja je, da to vedenje ni v redu ter da mora z njim prenehati. A to sporočilo mora mladostnik dobiti v okviru podpornega odnosa, ki hkrati sporoča, da razumemo, da s takšnim vedenjem mladostnik dosega svoje cilje in potrebe, ampak to ni sprejemljiv način. To je treba početi ves čas. Sporočila ›naredil si nekaj groznega, zdaj so te vsi izločili, vsi te obsojamo‹ niso dobra. Mladostniška leta so leta učenja in mladostniki imajo pravico do popravnega izpita. Tudi odrasli jo imajo. Ne nazadnje obstajajo rehabilitacijski programi tudi za zapornike. Torej tudi odrasli dobijo drugo priložnost. Za mladostnike je še bolj pomembno, da jim obravnava teh vedenj daje možnost in zahtevo, da to vedenje spremenijo.

Takšno linčanje storilcev ima posredno vpliv tudi na žrtev, saj je še toliko bolj izpostavljena.

Ne morem govoriti o konkretnem primeru, saj oseb in okoliščin ne poznam, a lahko govorim o tipičnih doživljanjih žrtev in storilcev. Izjemnega pomena je zaščita osebe, ki doživlja nasilje. To je prvo, kar bi morali storiti vsi, ki zadevo poznajo. Žrtve medvrstniškega nasilja, še posebej če doživljajo dlje časa trajajočo viktimizacijo, so pogosto mladostniki, ki kakorkoli odstopajo od vrstniških norm v skupini. Pazite, gre za vidike, ki so morda za odrasle popolnoma nepomembna stvar, za mladostnike pa ne. Gre za slog oblačenja, narečje, spolno usmerjenost ali le za to, da se ne vključujejo v dejavnosti skupine. Izkušnja viktimizacije vodi v socialno izolacijo. Otrok ali mladostnik občuti, da se mu dogaja nekaj groznega, verbalno ali fizično ga napadajo, kar vidi več ljudi, nihče pa ničesar ne stori, da bi ga zaščitil. Če človek nima takšne izkušnje, si je težko predstavljati, kako grozna je.

 Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.

V njem psihologinja pojasni, kaj ob ponavljajočem se nasilju doživlja žrtev in kaj storilci. Sogovornica v intervjuju strokovno pojasni tudi, zakaj opazovalci (ne glede na svojo starost) nasilja pogosto ne odreagirajo, kako to spremeniti, kakšna je vloga staršev in šol.

 Otroci in mladostniki lahko pomoč ali informacije o pomoči tudi v primeru medvrstniškega nasilja dobijo s klicem na svetovalni telefon za otroke in mladostnike 116 111, v spletni svetovalnic www.tosemjaz.net ali na SOS-telefonu za ženske in otroke, žrtve nasilja 080 11 55. Seznam varnih točk, kjer so prav tako na voljo informacije o pomoči, je objavljen na www.varnetocke.si.