Andraž Purg

Večina ga pozna kot nekdanjega dolgoletnega vojniškega župana, v zadnjem desetletju tudi kot pobudnika in soorganizatorja Božičnega Vojnika, a Beno (Benedikt) Podergajs je še marsikaj drugega. S svojim delom je na številnih področjih v občini in širši regiji pustil močan pečat. Njegovo življenje je prepleteno s prostovoljstvom, z razvojem lokalne skupnosti, neizbrisno sled je pustil tudi na področju kulturnega delovanja, za kar se mu bo Občina Vojnik ob slovenskem kulturnem prazniku poklonila s podelitvijo priznanja za življenjsko delo. Beno Podergajs je zlasti ponosen na leta, ko je bil kot dolgoletni predsednik in kot sodelavec dejaven v Kulturnem društvu Franceta Prešerna Vojnik, saj mu je uspelo kulturo v občini dvigniti na višjo raven.

S ponosom se spominja trenutkov, ko je s člani kulturnega društva urejal dvorano oziroma zapuščen kulturni dom v Vojniku. »Dvorana je bila v izjemno slabem stanju. Da bi v kulturnem društvu zagotovili boljše pogoje za delovanje, smo s člani moškega pevskega zbora in dramske skupine začeli urejati notranjost in okolico kulturnega doma. Poskrbeli smo za kurjavo, pode, stole, oder. Kasneje smo uredili še knjižnico. Tako smo kulturo v Vojniku dvignili na višjo raven in to se mi zdi največji dosežek,« pravi Beno Podergajs. Žal mu je, da Vojnik še danes nima sodobnega kulturnega doma, kakršnega bi si kot kraj z bogato in s kakovostno kulturno dejavnostjo zaslužil.

Andraž Purg

Ko je bil leta 1994 izvoljen za župana novoustanovljene Občine Vojnik, se je namreč zaobljubil, da bo vse napore vložil v gradnjo novega kulturnega doma. »V dvajsetih letih županovanja mi ta projekt žal ni uspel. Nekoliko smo posodobili dvorano, a so se vmes pokazale vse mogoče druge stvari, za katere sem takrat ocenil, da so bistveno nujnejše kot nova dvorana. Kulturni dom je, hvala Bogu, vseeno ves čas živel, v njem so se vrstile prireditve. Zdaj se v občini ponovno pogovarjajo, da bi stari kulturni dom malo polepšali in povečali, kar je glede na množico dogodkov, ki se na leto zvrstijo v njem, nujno.«

Slovenska pesem kot poslanstvo

Beno Podergajs tudi zelo rad poje. Že vrsto let je član Moškega pevskega zbora Kulturnega društva Franceta Prešerna, prav tako poje v drugih zborih in zasedbah. Zlasti ljuba mu je slovenska pesem. Neizmerno vesel je, ko vidi, da jo tudi mladi radi prepevajo. Ponosen je na vojniški Oktet In spiritu, ki je nedavno gostoval v Argentini, v kateri so pevci s slovensko pesmijo povezali rojake, krepili kulturno identiteto in predstavljali bogastvo slovenske glasbene dediščine širši javnosti. S turnejo so člani okteta pokazali, kako lahko glasba povezuje srca, presega razdalje in utrjuje občutek pripadnosti. »In spiritu je res svetla točka na tem področju in lepo je, da se fantje zavedajo, da je slovenska beseda v obliki pesmi veliko poslanstvo,« pravi nagrajenec, ki se je preizkusil tudi kot igralec, a teh nastopov ni bilo veliko, dodaja. Predvsem je spodbujal mlade na tem področju in si močno prizadeval, da je dramska dejavnost v kraju živela ter se razvijala.

Pred desetletjem je Beno Podergajs ustanovil Katoliško-kulturno društvo Ivana Šoparja, v katerem je želel povezati različne skupine in zbore pod skupno streho. V društvu tako delujejo mešani cerkveni pevski zbor, otroški in mladinski zbor, literarna skupina … Pripravljajo predavanja, dogodke, prireditve. »V društvu se ne omejujemo le na cerkveno, sakralno glasbo, ampak gojimo tudi slovensko ljudsko in umetno pesem. Organiziranost tega društva je dodala kulturni dejavnosti v Vojniku izjemen pečat,« pravi ustanovitelj društva.

Vojnik postavil na mednarodni zemljevid

O Benu Podergajsu pravijo, da je človek, ki vedno najde delo oziroma delo najde njega. V zadnjem obdobju je zaradi zdravstvenih težav prisiljen več počivati in tako letos prvič ni sodeloval pri pripravi tradicionalnega Božičnega Vojnika, katerega idejni oče je in s katerim mu je uspelo kraj, ki je bil znan le po psihiatrični bolnišnici, postaviti na zemljevid Slovenije in Evrope ter iz njega ustvariti turistično zanimivost, ki jo radi obiskujejo ljudje od blizu in daleč.

Idejo za Božični Vojnik je dobil na izletu na Hrvaškem, na katerem je videl razsvetljeno vas s tisočerimi lučkami. Ta okrasitev se mu je zdela pomanjkljiva, zato je razmišljal, kako bi jo lahko nadgradil in s kakšno prireditvijo bi v Vojniku pospešili turistično ter kulturno dejavnost. Tako se je rodila ideja o Božičnem Vojniku. Razstava jaslic je bila najprej postavljena le v Škoflekovi ulici v središču Vojnika. »Ljudje so bili neverjetno navdušeni, tudi obisk je bil dober. Nato so se odzvali še stanovalci sosednjih dveh ulic, da tudi oni želijo sodelovati. Idejo je sprejelo tudi turistično društvo. Takoj smo se povezali z Društvom ljubiteljev jaslic Slovenije in tako smo našli neverjetno število jasličarjev po vsej Sloveniji. Tradicija izdelovanja jaslic pri nas je res bogata,« poudarja Podergajs.

Mladim vcepljal ljubezen do vere in planinstva

S ponosom se ozira tudi na čase, ko je kot predsednik Gasilske zveze Vojnik-Dobrna skrbel za šest gasilskih društev, ko je sodeloval pri ustanavljanju Planinskega društva Vojnik in ko je organiziral planinske izlete ter duhovne vaje za mladino, ministrante in pevce. Tudi sicer je vrsto let dejavno sodeloval pri raznih slovesnostih v okviru župnije, dekanije ali škofije. Ves čas je na vseh omenjenih področjih izrazito skrb namenjal mladim in njihovemu izobraževanju.

Andraž Purg

Dve leti (v začetku 90. let minulega stoletja) je celo poučeval verouk, nato je spoznal, da je to zanj prezahtevno. Ugotovil je namreč, da mu manjka pedagoška izobrazba. »V današnjih časih so otroci preveč razposajeni. Poskušal sem jih umiriti na vse načine, da so sploh bili sposobni slediti. Ampak moram priznati, da so me imeli radi, poskušal sem jim približati vero na prijazen, preprost način, da so snov lažje sprejemali. Potem sem začel organizirati duhovne vaje za otroke, pri čemer nismo strogo vztrajali pri verski vzgoji, ampak smo te duhovne počitnice gradili na športnih dejavnostih, preživljanju časa v naravi ter na osebni kulturi in samospoštovanju. Vodil sem jih po vsej Sloveniji. Otroci so noreli od veselja. Še danes me marsikdo, ki je bil na teh srečanjih, pocuka za rokav in mi pove, kako lepo je bilo.«

Mladini je vcepljal tudi ljubezen do hribov in pohodništva. Nekaj časa so ga zelo zaposlovali planinski krožki po šolah, ki jih je koordiniral. Pomagal je tudi pri načrtovanju izletov za šole v Socki, Novi Cerkvi, na Frankolovem in v Vrtcu Danielov levček. Tudi sam je z veliko ljubeznijo zahajal v hribe. Prvi vrh, ki ga je osvojil, je bil Storžič, nato je prehodil celo slovensko transverzalo.

Iz samostana v banko

Beno je že kot otrok veliko sodeloval v cerkvi. Bil je ministrant, pomagal je pri raznih stvareh. Vse to je bilo povezano tudi s kulturo, z javnim nastopanjem. Duhovniški poklic mu je postal blizu in tako je sklenil, da bo postal duhovnik. Vpisal se je v srednjo versko šolo v Želimljah in jo tudi dokončal. Tedaj je bila ta šola namenjena pripravi na duhovniški poklic. »Vzgoja je bila temeljita, tudi kritična do načina vedenja dijakov. V šoli so ugotavljali tudi naš značaj in našo primernost za poklic, za katerega smo se usposabljali. Dobil sem tudi kakšen opomin,« se spominja.

Andraž Purg

Po končani srednji šoli je opravil še en letnik, ki je pomenil pripravo na duhovniški poklic. Kasneje je imel nekaj zdravstvenih težav. Odločil se je, da bo spremenil svoj način življenja in da vendarle ne bo duhovnik.

Iz samostana ga je pot zanesla v banko, kar je bilo povsem v nasprotju z njegovimi poklicnimi načrti, pravi, a je v banki vseeno ostal dvajset let. »Ponudila se mi je možnost zaposlitve. Zgrabil sem jo, da ne bi bil v finančno breme staršem. Rad se pošalim, da sem začel kot ›čistilka‹, to je na skromnem delovnem mestu pri stanovanjskih kreditih. Nato sem ob delu počasi študiral – dokončal sem višjo ekonomsko šolo – in iz leta v leto napredoval do vodje mestne hranilnice. Eno najlepših delovnih mest na banki je bilo mesto vodje propagande. Takrat sem zelo veliko sodeloval z Novim tednikom in Radiem Celje.«

Iz banke v občino

Iz banke ga je pot leta 1994 povsem po naključju zanesla v politiko. »Malo pred volitvami sta k meni prišla prijatelja in mi rekla: ›Čuj, odločili smo se, da boš kandidiral.‹ Skoraj me je zadela kap. Nato so me nekaj časa ›oživljali‹. Razlog, da sem se odločil kandidirati, je bil, ker sem želel v Vojniku nekaj narediti in prispevati k razvoju novoustanovljene občine.«

Začetki niso bili lahki. »Po proslavitvi zmage na volitvah je že naslednji dan sledil popoln sončev mrk, saj nisem vedel, kaj me čaka. Najbolj hudo je bilo, ker nisem imel ustreznega znanja. Iskal sem ga po vsej Sloveniji, pri prijateljih županih v drugih občinah. Trije, štirje smo se srečevali in se učili drug od drugega. Spominjam se prve seje komunalnega odbora. Mislil sem, da me bodo člani raztrgali. Čeprav je bilo velikokrat zelo težko, sem s tem, kar mi je z ekipo v občini uspelo postoriti, zadovoljen. Če pogledam nazaj, ne bi ničesar spremenil. Pametno sem se odločil tudi, ko sem končal. Pet mandatov je bilo popolnoma dovolj.«

Na vprašanje, česa se je v času županovanja največ naučil o ljudeh in delu z njimi, izstreli: »Ponižnosti, skromnosti in približevanja ljudem. Imel sem nekaj zagrizenih nasprotnikov. Ko sem jih poskušal umiriti, sem večkrat slišal, da sem kot župan v službi ljudstva in da moram znati potrpeti ter takšne stvari preboleti.«

Andraž Purg

Pravi, da ga politika k sreči nikoli ni preveč prevzela in da nikoli ni bil »problematičen« za pogovore z drugimi strankami oziroma z ministri ali državnimi sekretarji, ki so bili člani drugih strank. »Drug drugega smo spoštovali. Z mnogimi smo še vedno prijatelji.«

Beno Podergajs ima samo eno veliko željo, in sicer da bi mu služilo zdravje. »Rad bi še pomagal pri Božičnem Vojniku, pri katoliško-kulturnem društvu, želim biti na voljo vnukom in vsej družini, ki sem jo, priznam, preveč zanemarjal predvsem v času županovanja.«

Beno Podergajs je prejemnik več priznanj na različnih področjih. Leta 2015 je prejel zlati vojniški grb. Pet let zatem je bil nagrajen še z najvišjim priznanjem, zlatim grbom Občine Dobrna. 8. februarja 2026 bo prejel priznanje Občine Vojnik za življenjsko delo v kulturi.