Arhiv NTRC

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem med drugim tudi, kako je sogovornik ohranil mirnost in preuradnost, ko je zasliševal brutalne storilce kaznivih dejanj, ali so storilci sploh kdaj obžalovali kazniva dejanja, ali obstaja mafija v Celju in ali je policija kdaj sodelovala z jasnovidci. Vogrinec je odgovoril tudi na vprašanja, kako se je kriminal v zadnjih desetletjih spremenil, česa je več in česa manj, ali bi »detektor laži« lahko bil dokazno sredstvo na sodišču ... Vprašali smo ga še, ali se boji, da bi se do pobojev v šolah, kot so se zgodili v sosednjih državah, zgodili tudi pri nas.

Kot policist se je leta 1985 zaposlil na Policijski postaji Velenje, kjer je bil deset let policist, vodja policijskega varnostnega okoliša in v lokalni kriminalistični policiji. Nato je prišel v sektor kriminalistične policije Policijske uprave Celje, in sicer v oddelek za splošno kriminaliteto. Slednji se ukvarja s preiskovanjem premoženjske, mladoletniške kriminalitete in s krvnimi ter spolnimi delikti. Prizna, da je v karieri dobil ponudbe, da bi odšel delat drugam, tudi v Ljubljano, a doda, da je svojo življenjsko pot videl v Celju, kjer je ostal do upokojitve.

»V lokalnem okolju ostaneš vpet v reševanje konkretnih primerov. Tudi ko sem postal vodja oddelka, sem se ves čas vključeval v preiskave, pomagal sodelavcem in danes vem, da smo delali dobro. Rešili smo mnogo težkih primerov, ki so bili videti nerešljivi. Z dobrimi sodelavci, voljo in vztrajnostjo je vedno uspelo.«

Drži, da ste edini v celjski policiji, ki je bil na prizoriščih vseh umorov v zadnjih desetletjih v naši regiji?

Da, skoraj na vseh. Gre za težko in zelo zahtevno področje dela. Ob koncu delovnega dne sem to vedno poskušal odmisliti, nisem živel s temi primeri. Nikoli tudi nisem štel, koliko je bilo hudih primerov kaznivih dejanj, vedno sem se ukvarjal z vsebino. V prvi vrsti je bila vedno skrb za oškodovance. Moj cilj je bil, da smo poskušali zanje storiti vse, kar lahko, in da smo bili do njih korektni. Škode, ki jim jo je nekdo s kaznivim dejanjem povzročil, ne moremo povrniti, lahko pa storimo vse, da so storilci za kaznivo dejanje kaznovani. To je bil ves čas moto moje kariere.

Se spomnite prvega primera, ko ste prišli na kraj umora? Kaj ste razmišljali? Vaš odgovor bo kot nasvet kriminalistom, ki bodo enkrat doživeli enako.

S prvimi preiskavami kaznivih dejanj in umorov sem se srečal že kot policist v Velenju. Vsaka smrt je huda, ne glede na to, ali je posledica kaznivega dejanja ali nesreče. Obravnaval sem tudi smrt petletnega otroka, kjer je sicer šlo za nesrečo. Seveda ta spomin v človeku ostane, vsem kriminalistom in policistom svetujem, naj nikoli ne »vlečejo« primerjave žrtev s svojo družino, s seboj, s svojimi otroki. Delo morajo vedno opraviti profesionalno. Večkrat se je zgodilo, da sem o smrti svojcev, tudi otrok, obveščal njihove družine. Na to mora biti človek še posebej pripravljen. Gre za tragične dogodke in policist je prvi, ki nudi podporo svojcem pred prihodom drugih služb. Vse to morajo policisti in kriminalisti vzeti kot del svoje službe. A vendarle so vsi samo ljudje. Od posameznika je odvisno, kako bo to delo sprejel in če čuti stisko zaradi tega, je pomoč na voljo. Nič ni narobe, če je policist v stiski. Sam pri tem nisem imel težav, morda pa se mi je kaj zasidralo v podzavest in bo nekoč prišlo na površje. Ne vem. Res je tudi, da se o teh primerih nikoli nisem pogovarjal doma. Menil sem, da bi bilo nekorektno, če bi s tem obremenjeval svojo družino. O teh rečeh se najlažje pogovoriš s sodelavci, ki jim zaupaš, in takrat se da rešiti marsikatera dilema. Tudi če bi policist potreboval psihosocialno pomoč, ni razloga, da je ne bi poiskal in dobil.

Po vseh preiskavah ste verjetno spremljali tudi sodne procese v večini primerov. Vam je bilo kdaj žal, da storilci morda niso bili obsojeni? Ob tem je treba omeniti, da so bili na Celjskem nekateri storilci za umore obsojeni na visoke kazni.

Kriminalisti smo sodne postopke spremljali in se tudi pogovarjali o njih. Toda če kdo ni bil obsojen, tega osebno nisem imel za poraz. Vedel sem, da smo v kriminalistični preiskavi naredili vse, zato se z izidom sodnega postopka nisem obremenjeval. Preiskave vedno usmerja tožilstvo, ki presodi, kdaj je primer zrel za sodno preiskavo in obtožnico. Tožilci na sodišču obtožnico zastopajo, zaslišani so priče in izvedenci, ki izdelajo izvedenska mnenja. Sodnega sistema nikoli nisem videl, kot da bi deloval proti policiji, če je bil kdo kaznovan z nižjo kaznijo ali če je bil oproščen. Čeprav drži, da so bile za določena kazniva dejanja v Celju izrečene res visoke kazni. Je pa nemogoče, tudi drugod po svetu, da bi bili vsi obsojeni. Včasih morda zbrani dokazi niso dovolj. Vem, da je policija vedno naredila vse, kar je lahko.

Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika.