Arhiv NTRC

»Kronika predstavlja dogodke v klubu Tak Rudar, športne delavce, ki so omogočali treninge in nastope tekmovalcem in seveda člane kluba, dvigovalce uteži, ki so z marljivimi treningi dosegali vidne uspehe v republiškem in tedanjem jugoslovanskem merilu, nazadnje pa v samostojni Republiki Sloveniji,« je v uvodu navedel Zaluberšek.

Zapisal je tudi dogodke ob mnogih selitvah kluba, težave v odnosih s pristojnimi organi in lastniki prostorov ter s krovno organizacijo, Težkoatletsko zvezo. V knjigi je predstavljena zgodovina dviganja uteži, opisana so tudi pravila. Težkoatletski klub Rudar je s svojim delovanjem začel leta 1958. Združeval je športnike, ki so se ukvarjali z olimpijskim dviganjem uteži. Ustanovil ga je Ludvik Uranjek. Njegov tesen sodelavec je bil Zvonko Grossmann. V eni od prvih ekip, ki jo je sestavil Uranjek, so bili trener Tine Rotman ter tekmovalci Miha Povh, Ignac Šalej, Tone Sajko, Ivan Johan Korošec, Jaro Špička, Emil Fijavž – Žoli in Tone Miletič. Ukvarjali so se tudi z drugimi športi. Uranjek jih je zbral v telovadnici v Zadružnem domu na Celjski cesti, ki se zdaj imenuje Cesta talcev.

Rudolf German je bil tudi atlet (tek na 100 metrov), Edo Camlek je odlično smučal, Janko Veligovšek iz Griž je diplomiral in postal športni pedagog. Edi Kolar je bil ugleden sodnik pri dviganju uteži. Jože Zaluberšek se je članom kluba pridružil leta 1961. »Preselili smo se v kletne prostore Doma kulture. Ko smo tam spodaj trenirali in so uteži padale na oder, so tresljaji povzročali hrup in ugašanje luči, kar je motilo godbenike na vajah in seveda tudi kapelnika Ivana Marina. Preselili smo se v kletne prostore Rudarske šole, od koder nas je kmalu pregnal nek predavatelj s podobnim razlogom kot pri rudarski godbi,« se spominja Zaluberšek. Tudi prizidek pri telovadnici so morali zapustiti. Pristali so v kotu Rdeče dvorane. Član reprezentance Jugoslavije Franc Melanšek je moral pred nastopom v Španiji trenirati na …

Foto: DŠ

Preberite več v Novem tedniku