Arhiv NTRC

Kot pravi Amadej, je gasilstvo sinonim za solidarnost in tudi za prijateljstvo, saj se v gasilskih vrstah spletejo tudi pristne prijateljske vezi. Kako pomembno je v življenju prijateljstvo, je dojel že v otroških letih, ko je dneve najraje preživljal s sosedovimi otroki med druženjem na prostem, v naravi. »Odraščal sem v Rimskih Toplicah, v mirnem kraju, ki je ravno dovolj velik in ravno dovolj majhen, da imaš vse, kar potrebuješ, na dosegu roke. Okolje je varno, ni kriminala, zato smo se otroci lahko brezskrbno potepali naokoli. To je bil čas, ko nismo poznali telefona, zato smo še znali gledati drug drugemu v oči, se objeti, se skupaj veseliti,« niza prijetne vtise iz osnovnošolskih let, ko se je v njem porodila želja, da bi delal v gostinstvu.

Gostinec, vojak, gasilec

Zato se je vpisal v Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje, kjer se je izobrazil za gostinskega tehnika. »Toda sčasoma sem dojel, da ta poklic ni zame, ker v njem ne uživam. Kljub temu sem končal šolanje in nekaj mesecev delal v gostinstvu. V meni je bila vedno bolj glasna želja, da bi se vključil v Slovensko vojsko. Starša sta mojo odločitev z razumevanjem sprejela. Tako se je moja pot v Slovenski vojski začela 9. novembra 2010, ko sem bil star 18 let.«

Sledila so zahtevna usposabljanja in izobraževanja. Zaradi narave dela je bil tudi po več dni ločen od družine. Te dni, v začetku avgusta, je zamenjal službo, saj je kot poklicni gasilec začel delati v Prostovoljnem gasilskem društvu Trbovlje – mesto.

»To gasilsko društvo ima poklicno jedro, kar pomeni, da nas je nekaj gasilcev redno zaposlenih. Vsi imamo opravljeno šolo za poklicnega gasilca. Pol leta smo se usposabljali na Igu. Vendar je pomoč prostovoljnih gasilcev za učinkovito in uspešno delo društva nadvse dragocena.«

Ključne so priprave

Le nekaj dni pred zamenjavo službe je kot predstavnik 11-članske slovenske odprave pomagal pri gašenju obsežnega požara v Severni Makedoniji. Pravi, da mu bo izkušnja zahtevnega in nevarnega posredovanja za vedno ostala v spominu. »V torek, 16. julija, smo z dvema helikopterjema poleteli v Severno Makedonijo. V helikopterju letalske policijske enote so bili trije člani, v helikopterju Slovenske vojske oziroma 151. helikopterske eskadrilje nas je bilo sedem. Z nami sta potovala tudi pripadnika Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje.«

Na letališču v Skopju so jih pričakali pripadniki makedonske vojske. Preden so se podali na teren, so se z makedonskimi kolegi zbrali na sestanku, na katerem so dorekli, kako in na katerem območju se bodo spopadli z ognjenimi zublji. »Po sestanku smo poleteli v bližino mesta Gevgelija, ki leži na meji Makedonije z Grčijo. Na oba helikopterja smo namestili vreče za gašenje ter pripravili načrt, kje bomo lahko zajemali vodo za gašenje,« se spominja temeljitih priprav, ki so najbolj pomembne za učinkovito in varno gašenje požarov.

»To je katastrofa!«

Medtem ko sta oba slovenska helikopterja poletela nad območje silovitega požara in začela gasiti iz zraka, so Amadej in njegovi kolegi skrbeli za učinkovito gašenje na tleh. »Pri tem smo naleteli na kar nekaj težav, saj so bili makedonski gasilci zelo slabo opremljeni. Predvsem jih ni bilo dovolj. Tako sem se lahko na lastne oči prepričal, kako hudo je, če država nima organizirane mreže prostovoljnih gasilcev. To je katastrofa! A morali smo se nekako znajti. Vzpostavili smo spletno komunikacijo, s sodelavcem pa sva prepričala domačega gasilca, da smo napolnili nahrbtnike z vodo in se odpravili na požarne linije, na katerih se je dim nenehno pojavljal. Bilo je namreč neznosno vroče, temperatura je dosegla 43 stopinj Celzija. Požarom ni bilo videli konca, vrstili so se drug za drugim. Res noro! Nekaj ur smo se prebijali po terenu in skrbeli, da smo ohranjali razmere pod nadzorom. Na hitro smo si vzeli čas za malico, skrbeli smo tudi, da smo zaužili dovolj tekočine, potem smo se napotili na novo požarišče.«

Reševanje iz ognjenega obroča

A so morali kmalu s helikopterjem poleteti v bližino Novega sela, kjer so ljudje ostali ujeti v ognjenem obroču. Treba jih je bilo rešiti. Helikopter je pristal na bližnjem nogometnem igrišču. Medtem ko je posadka policijskega helikopterja gasila požar, je vojaški helikopter vse ljudi uspel pripeljati na varno. Po uspešno opravljeni reševalni akciji sta oba helikopterja poletela proti Skopju. Tako se je, kot pravi naš sogovornik, končal prvi dan gašenja in reševanja ljudi z ogroženih območij. Zaradi stresnega in napornega dela je bil počitek več kot dobrodošel, pravi.

»Naslednji dan, 18, julija, smo pomagali v popoldanski izmeni, a smo se že v dopoldanskih urah zbrali na krajšem sestanku, da smo se dogovorili o podrobnostih reševanja. Poleteli smo v bližino Gevgelije, kjer smo sicer gasili že dan prej, a se razmere kljub temu niso umirile. Ponovili smo gašenje, ki je bilo tokrat bistveno bolj intenzivno. A ni trajalo dolgo, saj smo bili obveščeni, da nov požar ogroža vojaško skladišče v bližini Krivolaka na severovzhodnem delu Makedonije. Odpravili smo se tja, a nas je med letenjem na to območje presenetila nevihta z močnimi sunki vetra, Nismo uspeli prileteti do Krivolaka, pilot se je zaradi nevarnosti odločil za vrnitev v Skopje. Kasneje smo izvedeli, da je v Centru za vojaško usposabljanje Krivolak pogorelo skladišče.«

Najbolj stresen dan

Požari so se neusmiljeno širili, zato ni bilo časa za počitek. Z drugim helikopterjem so, kot še pravi, nekoliko kasneje nameravali iz Skopja ponovno poleteti na območje Krivolaka, saj je ogenj ogrožal tamkajšnjo plinarno. A so nevihte takrat zajele tudi Skopje. »Helikopter ne sme leteti v močnih nalivih in silovitem vetru, zato smo gašenje za ta dan prekinili. Ironija je, da padavin ni bilo na tistih območjih, kjer so pustošili požari. Ni prijeten občutek, ko želiš pomagati, a ne moreš. A nas je vsaj nekoliko pomirila novica, da so plinarno pred ognjenimi zublji uspeli obvarovati gasilci na tleh,« se spominja najbolj stresnega dne.

Naslednji dan je imel slovenski helikopter med gašenjem težave pri zagotavljanju vode, saj je bil vodni vir zelo oddaljen od požara. Gašenje je bilo počasno in neučinkovito. »Fantje v helikopterju so se trudili po najboljših močeh. Tisti, ki smo bili na tleh, smo jih usmerjali, kje naj spustijo vodo, ter jim posredovali vse potrebne informacije. Potem nam je domačin povedal, da je makedonski Rdeči križ v bližini tega požara postavil bazen z vodo, zato je bilo gašenje iz zraka v nadaljevanju bistveno bolj učinkovito.«

Dvajsetega julija so se člani slovenske reševalne ekipe odpravili v domovino. »Zjutraj smo se poslovili od makedonskih kolegov, ki so se nam zahvalili za pomoč. Žal tudi na poti domov ni šlo brez težav. Med poletom v domovino so nas zajele nevihte. Morali smo začasno pristati na otoku Brač. Po petih urah čakanja na izboljšanje vremena smo poleteli proti Brniku, kjer smo varno pristali v večernih urah.« (Foto: osebni arhiv)

Članek si v celoti lahko preberete v tiskani izdaji Novega tednika, ki bo zaradi praznika izšel že jutri, 14. avgusta!