Andraž Purg

Martin in Ingrid Selan sta potomca Slovencev, ki jih je življenjska pot v prvi polovici minulega stoletja odpeljala v Argentino. Čeprav je bila ta južnoameriška dežela vse življenje njun dom, je v njiju dlje časa tlela želja po vrnitvi v domovino staršev in starih staršev. Pred približno štirimi leti se jima je želja uresničila. Z družino sta se preselila v Slovenijo in postala Vojničana. Da ju je sam Bog prinesel v njihov kraj, pravijo tamkajšnji krajani. Tudi Martin in Ingrid ter njuni otroci Valentin, Kamila in Danilo se v Vojniku počutijo sprejeti. Vsi so vpeti v dogajanje v kraju, zlasti so dejavni v domači župniji. V decembrskih dneh, ko je bil kraj poln priprav na praznike, nam je družina kljub obilici obveznosti gostoljubno odprla vrata svojega doma, v katerem ne manjka topline in srčnosti.

Čeprav so Martin in Ingrid ter njuni trije otroci rojeni v Argentini, se v njih pretaka slovenska kri. Vsi se od rojstva zavedajo slovenskih korenin, saj so njihovi stari starši in starši v Buenos Airesu ohranjali slovensko besedo, pesem in običaje.

Martinov oče Andrej Selan, rojen na Trati pri Velesovem na Gorenjskem, je v Argentino s svojima staršema kot desetletni deček prišel leta 1948. Nekaj let kasneje se je v to oddaljeno deželo z mamo, bratom in s sestro (medtem ko je oče že bil v Argentini) priselila tudi Martinova mama Marija Mehle iz Spodnje Slivnice pri Grosupljem. Tudi Ingrid izhaja iz slovenske družine. Njen oče Ludvik Kopač se je rodil v taborišču v Avstriji, mama Metka Gaser pa kmalu po prihodu staršev v Argentino.

Andrej Selan je bil ustanovitelj in dirigent kar nekaj pevskim skupinam v Buenos Airesu ter eden od pobudnikov povezovanja Slovencev, ki so kmalu po prihodu v Argentino začeli graditi domove, ki so postajali središča verskega, narodnostnega, kulturnega in družabnega življenja izseljencev. »Držite skupaj, ne bojte se vprašati starejših za nasvet, ne bojte se prositi za pomoč, ne bojte se govoriti slovensko. To je naša kultura in jo moramo ohranjati,« je mladim polagal na srce.

Ljubezen do slovenske besede

Martinova starša sta se spoznala v slovenski skupnosti in si ustvarila družino. V zakonu so se jima rodili tri hčerke in sin Martin. »Čeprav smo rojeni v Argentini, smo vedno dihali ›po slovensko‹. Doma smo vedno govorili slovensko, ohranjali smo slovenske običaje, redno smo obiskovali slovenske domove. Naš dom San Justo je eno od šestih slovenskih društev v velikem Buenos Airesu. Tam smo hodili v sobotno slovensko šolo, tudi nedeljske svete maše so bile v slovenščini,« pripoveduje Martin. Otroci so se najprej naučili slovenski jezik, španščino so začeli govoriti v vrtcu.

Andraž Purg

Čeprav je družina ohranjala slovensko kulturo, je sprejela tudi argentinske običaje in način življenja. »Od ponedeljka do petka smo živeli kot Argentinci, ob koncih tedna kot Slovenci. Čez teden smo hodili v šole, službe in se vključevali v argentinsko vsakodnevno življenje, sobote in nedelje so bile namenjene dejavnostim v slovenski skupnosti. Obe kulturi, slovenska in argentinska, sta se ves čas prepletali in to je bilo za nas nekaj naravnega. Nismo bili ne Argentinci ne Slovenci, ampak oboje.«

Klic Slovenije

V takem okolju je odraščal Martin Selan, ki je v sobotni slovenski srednji šoli spoznal Ingrid. Bila sta sošolca in najprej le dobra prijatelja. Iskrica med njima je preskočila šele čez nekaj let. In to na slovenskih tleh. V Argentini je namreč običaj, da slovenski maturanti po končanem srednješolskem izobraževanju za en mesec obiščejo Slovenijo, v kateri med drugim spoznavajo naravne in kulturne znamenitosti, obiščejo sorodnike … Tako sta Martin in Ingrid po končanem šolanju leta 1999 prvič obiskala Slovenijo. Šest let in pol sta bila par, nato sta leta 2007 stopila pred oltar in si ustvarila družino. Najprej sta se razveselila sina Valentina, ki danes šteje 17 let in obiskuje drugi letnik I. gimnazije v Celju. Pet let za njim se je rodila Kamila, ki je danes učenka sedmega razreda vojniške osnovne šole. Pred sedmimi leti se je družinica povečala še za Danila, ki letos obiskuje prvi razred OŠ Glazija v Celju.

V enakem duhu, kot sta odraščala sama, Martin in Ingrid vzgajata tudi svoje otroke. Vsi trije od malega govorijo slovensko, ob tem tudi špansko in angleško, Valentin se v gimnaziji uči še nemščino. Tudi Valentin in Kamila sta v Argentini obiskovala slovensko šolo, medtem ko je Danilo tam hodil v vrtec.

Da je materni jezik najdragocenejši dar, ki ga lahko starši posredujejo svojim otrokom, meni Martin. »Hvala Bogu, da so bili starši tako vztrajni, da so nas, otroke, naučili slovensko in da lahko zdaj mi predajamo to znanje naprej. To je res velik privilegij,« je ponosen.

Odločitev za selitev

Čeprav sta si Martina in Ingrid v Buenos Airesu ustvarila dom, v katerem sta bila obkrožena z družino in s sorodniki, je v njiju tlela želja, da bi se preselila v domovino svojih staršev in starih staršev.

»Leta 2012 sva s pevskim zborom, v katerem sva prepevala, ponovno obiskala Slovenijo. Zdela se nama je lepa, varna in urejena država. Vendar se nisva želela prenagliti. Razmišljala sva o prihodnosti otrok, o tem, kje in kako bodo odraščali, kako se bodo počutili v novem okolju, kako bo z najino zaposlitvijo ... Tehtala sva različne možnosti. Najbolj naju je skrbelo za varnost otrok. Začutila sva, da življenje v Argentini ni več takšno, kot bi si želela. Država se namreč v zadnjih letih vedno bolj spopada s korupcijo, kriminalom in z veliko inflacijo, kar je še dodatno podkrepilo odločitev za selitev v Slovenijo,« pripovedujeta Martin in Ingrid.

Leta 2021, ko je epidemija covida vse še bolj zaostrila, sta se dokončno odločila.

Zakaj Vojnik?

»Večkrat naju vprašajo, zakaj sva se odločila ravno za Vojnik, glede na to, da tukaj nimava sorodnikov niti naju na ta kraj ni nič vezalo,« se nasmehne Martin. Nato pojasni, da je imel ključno vlogo pri tem pokojni Franci Pliberšek. »Spoznala sva se že leta 2013. Omenil sem mu, da z ženo razmišljava o selitvi v Slovenijo, in glede na to, da je bilo moje delo v Argentini povezano s stavbnim pohištvom in da je žena po izobrazbi arhitektka, naju je povabil v Vojnik. Rekel je, da je to prijeten kraj z dobrimi ljudmi, ter nama ponudil zaposlitev v Miku in stanovanje v Vojniku,« se spominja Martin.

Minilo je nekaj let in avgusta 2021 je družina pripravila kovčke ter večmilijonski Buenos Aires zamenjala za Vojnik. Franci Pliberšek je držal obljubo. Družini je ponudil stanovanje ter Martinu in Ingrid obljubljeno službo. »Kraj in ljudje so nam bili takoj všeč. Otroci so se dobro vključili v skupnost in šolski sistem, domačini so nas velikodušno sprejeli. Zlasti župnik Anton Perger in Beno Podergajs sta nam zelo pomagala, da smo se čim hitreje vključili v življenje v kraju,« sta hvaležna zakonca Selan. »Ne vem, ali je to božji blagoslov ali sreča, da smo prišli v takšno skupnost, v kateri so nas ljudje takoj sprejeli odprtih rok in v kateri se nikoli nismo počutili kot tujci, ampak že od prvega dne kot Vojničani,« dodaja Martin.

Andraž Purg

Družina je zlasti dejavna na glasbenem področju. Ingrid je članica Mešanega pevskega zbora Forte, Martin poje v vedno bolj priznanem Oktetu In spiritu. Kamila obiskuje Glasbeno šolo Celje, v kateri se uči igrati klarinet, in poje v otroškem pevskem zboru Hozana Katoliško-kulturnega društva Ivana Šoparja Vojnik. Valentin je v vojniški župniji dejaven kot animator, pri čemer pomaga pri različnih dogodkih in dejavnostih. Življenje v Vojniku mu je všeč, pravi, prikima tudi Kamila. Oba se v kraju in med sovrstniki počutita sprejeta, tudi v šoli jima gre dobro.

Varnost in svoboda

Največji privilegij in tudi razlog, da se je družina iz Argentine preselila v Slovenijo, je varnost. Veliko olajšanje je, da staršema ni treba ves čas skrbeti, da se otrokom ne bi kaj zgodilo. »Ulice Buenos Airesa so polne kriminala. Otrok ne moreš pustiti, da bi sami hodili po ulici ali se vozili s kolesi. Niti na avtobus jih ne moreš pustiti same,« pripoveduje Ingrid.

Vsakodnevna logistika je bila v Argentini zahtevna. Otroke je bilo treba spremljati v šolo in iz nje, na tečaje, v slovenski dom, povsod. Samostojnost, ki jo otroci poznajo v Sloveniji kot nekaj samoumevnega, tam ni bila mogoča. Ob prihodu v Slovenijo je družina takoj začutila veliko razliko. V Vojniku lahko otroci brez skrbi sami gredo v šolo, na igrišče ali se vozijo s kolesom. To je bilo zanje veliko olajšanje. »Ta svoboda in mir, ki ju občutiš, ko se zunaj počutiš varno, je neprecenljiva,« pravijo Selanovi.

Andraž Purg

Družina opaža, da se Slovenci pogosto ne zavedamo visokega življenjskega standarda, ki ga imamo. V Sloveniji so mir, urejenost, čistoča, dostopno zdravstvo in kakovostno javno šolstvo nekaj samoumevnega. V Argentini je kakovostno šolstvo večinoma zasebno in plačljivo, enako velja za zdravstvo. Če želiš doseči standard, ki ga v Sloveniji ponuja javni sektor, ga moraš tam plačati. Zato so za Selanove mirne ulice ter dostopno javno zdravstvo in šolstvo velik privilegij.

Podpora okolja

Pozitivne izkušnje imajo tudi glede obravnave najmlajšega sina Danila, ki je avtist. Že ob prihodu v Slovenijo sta starša vedela, da se otrok ne razvija kot sovrstniki, saj pri treh letih še ni govoril. »Danilo je v zelo kratkem času dobil logopeda, delovno terapijo in pomoč specialne pedagoginje. Redna obravnava enkrat na teden je trajala vsa tri leta vrtca. V tem času so strokovnjaki opravili številne preiskave, dokler ni postalo jasno, da gre za avtizem. V Argentini bi morali za takšno podporo plačati drage zasebne šole, v Sloveniji je ta pomoč del javnega sistema. Kapo dol vsem – zaposlenim v vrtcu, šoli, zdravstvu. Vsi so Danila lepo sprejeli, tudi sošolci. To je nekaj, kar je treba priznati in pohvaliti,« poudarja Ingrid. Zaveda se, kako pomembna sta podpora okolja in sistem, ki otroku z avtizmom omogoča prilagojeno pot. Za starše to predstavlja veliko olajšanje.

Prazniki med Argentino in Slovenijo

Prazniki Selanovim predstavljajo toplino tradicije in most med dvema kulturama. V Argentini so božič in novo leto praznovali sredi poletja pri tridesetih stopinjah, a po slovenskih običajih. Novo leto so pričakali ob bazenu s hladnim pivom ali penino v roki, medtem ko v Sloveniji praznične dni zaznamujejo zimski mraz, druženje v toplih domovih in občutek miru.

Andraž Purg

Tudi v Argentini so praznike vedno obeleževali po slovenskih običajih. V adventnem času so postavili jaslice in božično drevesce, mama je spekla potico, na božični večer so se udeležili polnočnice v slovenski hiši v cerkvi Marije Pomagaj. Božični zajtrk, akademije in žive jaslice so bili v Buenos Airesu del močne slovenske skupnosti. Družina se je na božični dan vedno zbrala pri kosilu. Medtem ko je za Argentince pomembnejši božični večer, to je 24. decembra, ko se družina zbere ob božičnem drevesu in obdaruje otroke. Božiček je zanje osrednja figura praznovanja. Obdarujejo tudi Sveti trije kralji. Na predvečer njihovega praznika, 5. januarja, otroci nastavijo copate, vodo in travo za kamele, v zameno prejmejo darila, pripovedujeta Ingrid in Martin. »Pri nas za božič namesto Božička obdaruje Jezušček. Sicer pa je smisel praznikov v tem, da se kot družina povežemo ter da se zahvalimo za preteklo leto in prosimo za prihodnje. In to sporočilo se trudiva predati otrokom. Materialne stvari so le dodatek, bistvo je rojstvo Jezusa,« doda Martin.

Ker se je tudi njegova sestra z družino pred nekaj leti preselila v Slovenijo in prav tako nekaj ženinih sorodnikov, praznike običajno preživijo skupaj. Družino Selan v Sloveniji enkrat na leto za daljši čas obiščejo tudi starši oziroma stari starši iz Argentine.

Edino, kar Martin poleg družine in prijateljev pogreša iz Argentine, je tamkajšnji ritual »asado«. Gre za pečenje mesa na žaru, običajno ob koncih tedna v družbi prijateljev. A življenja v Vojniku, v katerem so obkroženi z dobrimi ljudmi, Selanovi ne bi zamenjali za nobeno ceno. Zanje je dom tam, kjer so sprejeti. In Vojnik je zanje postal prav to – domovina srca.