»Slovenija je imela srečo, da ni bilo smrtnih žrtev!«
»Tisto noč sem bil doma v Velenju z vnuki. Ob 3.15 me je poklicala županja Solčave Katarina Prelesnik in dejala, da je situacija huda in da je dežja ogromno, nato sva se slišala še enkrat ob 3.30. Poklical sem vodjo celjske izpostave uprave za zaščito in reševanje in mojega namestnika, z njim sem se nato takoj odpravil v Zgornjo Savinjsko dolino,« pravi poveljnik Civilne zaščite zahodnoštajerske regije Janez Melanšek in opiše tisto grozljivo noč s 3. na 4. avgust. Njegove besede odkrivajo kruto resničnost nevarnih razmer, v katerih se je znašlo naše območje. Prizna, da je Slovenija ne glede na vse imela srečo, da ujma ni povzročila smrtnih žrtev. (SIMONA ŠOLINIČ, Foto: Andraž Purg)
Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem tudi o tem, kaj bi bilo treba spremeniti, da do takšnih katastrofalnih ujm ne bi več prihajalo. Pa tudi o tem, ali bi bila škoda morda manjša, če bi tudi ljudje upoštevali preventivne nasvete.
»Z namestnikom sva se vozila proti Ljubnemu in Lučam, tja sva poskušala priti po obvozih, saj je voda povsod zalila že skoraj vse. Skozi Letuš je bila cesta že poplavljena, zato sva se peljala preko Šmartnega ob Paki. V Paški vasi so takrat že črpali vodo tudi iz gasilskega doma, preko gorenjskega klanca proti Mozirju je bilo že vse razmetano po cesti, dalje kot pred gostišče Prodnik ni bilo mogoče, saj je bilo že ogromno nanosa, dreves in proda. Tudi ko sva se vračala, se je na območju pri BSH pojavil visok val in sva čakala več ur, da je voda upadla, da sva se sploh lahko vrnila.
Kot izkušen človek na področju civilne zaščite ter uprave za zaščito in reševanje ste v življenju videli že marsikaj.
Razmere lahko primerjam s poplavami pred časom v Srbiji, kjer sem pred leti vodil ekipo slovenske državne pomoči. Tudi tam je bila izredna višina vode. Toda takšne škode, kot jo je ujma povzročila v Savinjski dolini ali na Koroškem, v Srbiji ni bilo. Tukaj so bile razmere hujše.
Kaj se vas je ob teh prizorih najbolj dotaknilo?
Bilo je res hudo, še posebej v petkovem jutru, ko je Regijski center za obveščanje Celje prejel ogromno klicev, ki so se najprej nanašali predvsem na območje Kampa Menina, hitro pa smo vzpostavljali stike z vsemi prizadetimi občinami. Samo za Kamp Menina smo takoj aktivirali helikoptersko pomoč, vendar helikopterji niso mogli takoj poleteti zaradi slabega vremena in megle. A takoj ko so se lahko dvignili, so reševalci začeli reševati 18 ljudi, ki so v kampu na pomoč čakali tudi na drevju in hišah ... Helikopterske ekipe policije z gorskimi reševalci so morale hitro posredovati tudi v Strugah, kjer je bilo ujetih približno 30 ljudi, enako v naselju Rastke. Tam so ekipe rešile tudi dve nosečnici, ki sta imeli že skoraj rok za porod, in ju odpeljale v celjsko bolnišnico. Klici so se nadaljevali, nato je odjeknila novica, da so na območju Braslovč pogrešani štirje gasilci, na območju Kampa Menine smo napotili tudi ekipe za reševanje z vode in iz nje, težave so bile ves čas z dostopom ekip na teren … Da, bilo je res hudo.
Je Slovenija 4. avgusta ne glede na vse imela srečo, da ni bilo smrtnih žrtev?
Absolutno! Šlo je »na tesno«, če se lahko tako izrazim. Ena oseba je sicer bila poškodovana v plazu in resnično sem vesel, da ni bilo hujših poškodb ljudi ali smrtnih žrtev. Tudi pripadniki tujih enot, ki so prihajali na pomoč, so se čudili, da ni smrtnih žrtev, ko so videli, kaj se je zgodilo. Vedeli so namreč iz izkušenj, da če je pri njih ujma takšnih razsežnosti, je mrtvih nekaj deset ljudi. Tiste prve ure smo bili pri reševanju osredotočeni predvsem na reko Savinjo in druge vodotoke, nato se je razsežnost ujme pokazala tudi s plazovi. Ko smo lahko prišli do nekaterih območij, se je pokazalo, da ni nobenega pritoka, nobene struge ali ceste, ki ne bi bili razdejani, zasuti ali uničeni. Sanacija vsega bo glede na stanje trajala zelo dolgo.
Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.
