Sonce posušilo mulj, grenkobe ne
V času občinskih praznikov ponavadi predstavljamo vesele, spodbudne zgodbe iz lokalnega okolja. Če se na prvi pogled zdi, da smo tokrat naredili izjemo, se motite. Za stenami doma družine Irmančnik, čeprav so še vedno popolnoma napite z vlago, je mogoče čutiti vedrino in optimizem. Da to ni vedno lahko, starša Iztok in Anja ne skrivata. A kot pravita, s skrbmi, ki jih je prinesla poplava, ne želita obremenjevati svojih štirih otrok.
Usodnega 4. avgusta je bila družina Irmančnik iz Šmartnega pri Dreti na morju. Že navsezgodaj jih je poklicala babica. Zelo so se prestrašili. »Najprej smo pomisli, da je nekdo umrl. Nismo si namreč znali predstavljati, kaj bi lahko bilo tako nujno, da bi nas poklicala ob tako zgodnji uri. ›Doma je katastrofa. Poplave so. Voda nam teče skozi okna v bivanjski del,‹ so bile mamine besede,« pripoveduje Iztok Irmančnik. Nemudoma so se odpravili na pot. A ta zaradi posledic poplav ni bila preprosta. Ko so v nedeljo, torej šele dva dni kasneje, le prispeli v Šmartno ob Dreti, je sledil dodaten šok. »Prizori na fotografijah, ki so nam jih poslali po telefonu, so bili videti bistveno manj grozno kot v resnici. Občutkov obupa, ko prideš domov in vidiš hišo polno blata ter napito z vodo, ne znam niti opisati,« pravi Iztok.
Do zdaj so se počutili varno
Skozi Šmartno teče Dreta, ki tamkajšnjim prebivalcem ni prizanašala. Razlivala se je zaradi zabite rečne struge pod tamkajšnjim mostom. Dodatno je poplavljal potok Račnik. Vse to je povzročilo, da je bila voda v bližnji okolici visoka skoraj dva metra. Da je kaj takšnega pri njih sploh mogoče, si Iztok nikakor ni mislil. »Naša hiša ni bila še nikoli poplavljena. V njej smo se počutili varno. Ima namreč klet in nad tem dvignjen stanovanjski del. Zato smo bili prepričani, da voda do nas ne more. A tokratna povodenj je bila res zelo obsežna in nam je preplavilo tudi v bivanjski del,« pojasnjuje.
Čakajo na pomlad
Še preden so Irmančnikovi uspeli priti do doma, je bila njihova hiša polna prostovoljcev, ki so pomagali odvažati mulj in uničene predmete. »Najprej smo mislili, da bi lahko še kaj rešili, a se je nato izkazalo, da je vse uničeno. Ni nam ostalo drugega, kot da res z njihovo pomočjo vse izpraznimo,« je povedala Iztokova žena Anja in dodala, da so bile z vsakim dnem dodatno vidne posledice poplav. Plošča je razpokala, omet na stenah se kruši. Trenutno sicer še živijo v hiši, stiskajo se v eni sobi v zgornjem nadstropju, a kmalu bo tu zima, ki se je Iztok zelo boji. Hiše tako hitro ni mogoče obnoviti, saj se bodo stene sušile še dolgo. »Čakamo, da bo sonce posušilo vso vlago. Imamo tudi razvlažilnike. Obnove se ne bomo mogli lotiti prej kot spomladi.«
Citre ostale
Življenje kljub vsemu gre dalje. A grenak priokus seveda ostaja. »Nimamo nobene rutine več. Nimamo skupne mize, za katero smo skupaj jedli, se pogovarjali, pisali naloge, hči je na njej vadila citre. Enkrat smo tukaj, drugič tam,« pripoveduje Iztok. Na prejšnje čase jih spominja le še zvok citer, na katere igra devetletna Brina. Z njimi je povezana tudi posebna zgodba. Le malo je manjkalo in bi tudi te izgubili v poplavi. A je usoda očitno želela drugače. Brina je citre na vsak način želela odnesti s seboj na morje, čeprav je mami predlagala drugače. Da bo to tako ključnega pomena, si seveda takrat niso niti mislili. Če bi ostale doma, bi bile zagotovo poplavljene, saj so bile spravljene pri tleh. Tudi sicer v njihovi družini ne manjka umetnosti. Osemnajstletna Taja zelo rada prepeva, šestletna Iza, ki je letos postala prvošolka, pleše. Arne, ki bo decembra dopolnil pet let, je trenutno zagrizen traktorist. Mislite si lahko, da Anji in Iztoku ob štirih otrocih dela nikoli ne zmanjka. (Foto: Andraž Purg)
