Vidi in sliši najbolj ranljive
Mnogi se Olge Hočevar spomnijo kot učiteljice fizike in tehnike, spet drugi kot dolgoletne pomočnice ravnateljice, ki ji zaradi odprtosti in dostopnosti ni ušla niti ena sama malenkost v šoli. Nikoli se ni držala zgolj ustaljenih smernic poučevanja, temveč je na učiteljski poklic gledala širše. Videla in slišala je najbolj tihe, najbolj ranljive, ki so bili zaradi takšnih ali drugačnih stisk v družinah potisnjeni na rob razreda. Če se je le dalo, jim je zagotovila brezplačno ekskurzijo, potrebščine ali druge malenkosti. Po upokojitvi leta 2006 se na tej poti ni ustavila. Kot predsednica Krajevne organizacije Rdečega križa Polzela velik del prostega časa posveti dobrodelnosti.
Njena prizadevanja je prepoznalo lokalno okolje in ji podelilo naziv častne občanke občine Polzela. »Naziv je spodbuda, saj je lokalno okolje prepoznalo moj trud in prizadevanja, a kljub temu še naprej ostajam Olga Hočevar, prostovoljka in humanitarka. Za ta naziv je zaslužen vsak prostovoljec, ki deluje pod okriljem naše krajevne organizacije, in vsak posameznik, ki je ponudil pomoč, a se ni niti nujno neposredno obrnil name. Vse namreč ni v materialnih dobrinah. Morda je kdo opazil osamljeno gospo, se ji nasmehnil, jo pozdravil in z njo spregovoril nekaj stavkov. Širiti si namreč želim tudi tovrsten zgled,« pravi.
Prostovoljstvu ste predani z dušo in s srcem. Že v času službovanja ste pomagali na različne načine. Kdaj ste začeli sodelovati z Rdečim križem?
Z njim sem začela sodelovati leta 2006, ko sem se upokojila. Takrat me je nagovorila nekdanja sekretarka Območnega združenja Žalec, če bi se pridružila članom v njihovih vrstah. Na izbiro sem imela, ali naj ostanem na Polzeli ali grem raje v Braslovče. Doma sem namreč v Parižljah, ki sodijo v občino Braslovče, a smo številni Parižljani že od nekdaj zaradi bližine Polzele ves čas povezani z njo. Ker sem bila dolgoletna pomočnica ravnateljice v OŠ Polzela, sem se odločila, da bom ostala povezana s tem območjem. Ustanovili smo Krajevno organizacijo Rdečega križa Polzela, ki sodi pod okrilje Območnega združenja Žalec.
Šestintrideset let ste imeli stik z razmerami v družinah kot učiteljica in pomočnica ravnateljice, zadnjih petnajst let jih imate kot humanitarka. Kaj opažate na terenu? Za kakšne stiske gre?
Ljudje, ki potrebujejo pomoč, tega ne povedo. Redko kdo potrka na naša vrata in prosi zanjo. Pomembno je, da posameznike in družine, ki se znajdejo v stiski, prostovoljci prepoznamo sami, zato imamo razvejano mrežo prostovoljk na terenu. V vsakem naselju jih je nekaj. Pri svojem delu moramo biti zelo pazljive, da komu ne naredimo krivice ali da koga ne užalimo. Imamo to prednost, da je občina Polzela kot nekakšna velika vas, zaradi česar se bolj ali manj vsi poznamo. Poleg duševnih stisk, ki jih je vedno več, opažamo, da družine in posameznike vedno bolj bremeni plačilo položnic. Seveda naših razmer na terenu ne moremo primerjati z drugimi, kajti vsako območje je posebno.
Omenili ste, da morate biti kot prostovoljci zelo pazljivi, da koga ne užalite. Opazite morda, da kdo, kljub temu da bi jo potreboval, pomoči ne sprejme?
S posameznikom, za katerega vidimo, da potrebuje pomoč, naveže stik prostovoljec, ki mu je najbolj blizu in ga najbolj pozna. Poleg prostovoljk na terenu, ki imajo privilegij, da posameznike poznajo, nam zelo pomagajo patronažne sestre, ki zaradi svoje narave dela najbolj vidijo, v kakšnih razmerah živi posameznik. Obenem so strokovni kader, ki mu ljudje najbolj zaupajo.
Občasno slišimo zgodbe, kako posameznik ali družina izkorišča pomoč. Ste kdaj na kaj takšnega naleteli tudi vi?
V spominu so mi ostale besede, za katere se niti ne spomnim več, kdo jih je nekoč izrekel. Rekel je, da moramo biti humanitarci pripravljeni, da je vedno približno deset odstotkov takšnih ljudi, ki pomoč izkoriščajo. Podobno je na vseh ostalih področjih. Prostovoljci sicer nimamo tega občutka, morda tudi zato, ker smo osredotočeni predvsem na pomoč. A zagotovo bi se našel kdo, ki bi morda pomoč potreboval manj kot nekdo drug.
Večkrat sem slišala, da nikoli ne odklonite pomoči. Če slišite, da družina potrebuje kolo, ga najdete. Če vas prosijo za voziček, spet vztrajate tako dolgo, da ji ga lahko podarite. Kako vam to uspe?
Trenutno iščem dva kombinezona, velikosti 74, za dvojčka. Če se malo pošalim, so mi v petnajstih letih zrasle lovke, ki jih imam razpredene vsepovsod. Ko s kom sedim na koncertu, mu potiho rečem: »Veste, potrebovali bi to in ono.« Moja velika prednost je, da poznam ogromno ljudi, med katerimi je veliko mojih nekdanjih učencev. Ko potrebujemo kaj, z njimi navežem stik. Že pet let sodelujemo z otroško trgovinico, ki prodaja rabljena oblačila. Podarja nam tiste kose garderobe, ki jih družine oddajo za prodajo, a ker ne najdejo novega lastnika, jih pustijo kar v trgovini. Mi jih z veseljem sprejmemo. Še sreča, da imam razumevajočo družino. Občasno skladišče je namreč kar naša garaža. Na žalost na Polzeli nimamo prostora, kamor bi lahko shranili podarjene reči. Dokler jih ne odpeljemo do posameznikov, jih moram hraniti kar v naši garaži. Na srečo gre vse hitro naprej.
Dolgi zimski večeri in božično-novoletni prazniki ponavadi stiske še poglobijo. V najbolj nezavidljivem položaju so starejši, ki živijo sami. Kako jim pomagate?
V občini Polzela živi trenutno trideset ljudi, ki so stari devetdeset ali več let, in približno sto takšnih, ki so stari 85 let ali več. Na srečo vse poznamo. V predbožičnem času bomo obiskali občane, stare 85 let in več, bolne, invalidne in jim podarili pakete, v katerih bodo maske, koledar, sok, pecivo in voščilo. Zaradi koronavirusa jim bomo darilca postavili pred vrata, pozvonili in se odmaknili. Moram povedati, da so ljudje že tako naveličani vseh teh ukrepov, da bi nas kar potegnili k sebi, da bi lahko z nami spregovorili. Starejše občane že tradicionalno obiščemo, ko praznujejo devetdeset let. Ob tej priložnosti jim podarimo šopek iz devetdesetih rož iz krep papirja in košarico sadja. Za vsako naslednje leto prejmejo čestitko in vrtnico. Že tako majhna pozornost jim pomeni ogromno.
Celoten intervju je bil objavljen v Novem tedniku.
