Zapor bi moral biti zadnja možnost
»Prav je, da storilci kaznivih dejanj nosijo odgovornost za to, kar so storili. A če želimo, da se vključijo v družbo in nehajo kršiti postavljene norme ter vrednote, tega nikoli ne bomo dosegli le z zapiranjem za rešetke.« Tako pravi dr. Danijela Mrhar Prelić, ki zadnja štiri leta vodi Upravo RS za probacijo. Doktorica kriminologije, ki je otroštvo in mladost preživela v Celju, poudarja pomen vključenosti obsojencev v socialno okolje. Nekdanja direktorica ženskega zapora na Igu po skupno dveh desetletjih dela v zaporskem sistemu nima nobene slabe izkušnje z obsojenci. Dodaja, da pri vzpostavljanju odnosov z njimi najbolj štejeta zaupanje in primerna komunikacija.
Že kot deklica je velikokrat dejala, da bo odvetnica in da bo delala s storilci kaznivih dejanj. Njena želja, da bi delala v kriminoloških vodah, je verjetno povezana s tem, da je tudi nekaj njenih stricev delovalo na tem področju. Med dodiplomskim študijem socialne pedagogike je kot prostovoljka sodelovala z Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij. V Zavodu za prestajanje kazni Dob je štiri leta sodelovala z obsojencem. Pomagala mu je z razbremenilnimi in s svetovalnimi pogovori, nudila mu je učno pomoč, saj je želel dokončati izbran šolski program. »Pomagala sem mu pripraviti različna zaprosila, podpirala sem ga, ga spodbujala. Med opravljanjem prostovoljnega dela se je moje navdušenje za kriminologijo le še okrepilo,« je dejala sogovornica, ki se je takoj po diplomi zaposlila v Prevzgojnem domu Radeče.
Se je pri vašem delu z mladimi izkazalo splošno prepričanje, da je družina bistvena za vzgojo otrok? So za to, da mladi zaidejo na stranpoti, največkrat krive prav neurejene razmere v njej?
Največkrat je tako, a ne vedno. Zgodi se tudi, da na stranpoti zaidejo otroci oz. mladi iz izrazito urejenih družin. Socialne vezi v družini so sicer eden ključnih varovalnih dejavnikov. Če niso močne, spoštljive, če v družini ni ljubezni, razumevanja in podpore, to lahko pripelje do odklonilnega vedenja posameznika. Tudi raziskave pritrjujejo temu, da večina oseb, ki izvršijo kazniva dejanja, prihaja iz okolij s šibkimi družinskimi vezmi. Pogosto so doma prisotni različne oblike nasilja, alkohol ...
Nato vam je bilo ponujeno mesto direktorice ženskega zapora na Igu. Zakaj vam je to delo predstavljalo izziv?
Pri delu z mladoletnimi storilci kaznivih dejanj v Radečah sem dobila ogromno izkušenj. Radeška »šola« je bila zame ena najlepših, delo z mladoletniki je res nekaj čisto posebnega. V vodenju ženskega zapora sem videla strokovni izziv. Ženske so posebna skupina, so ranljiv del naše družbe, v zaporih je le majhen delež ženske populacije. Verjetno se za to zahtevno delovno mesto ne bi odločila, če ne bi imela neizmerne podpore svojega moža. Pogodbo sem najprej podpisala za določen čas, saj sem želela videti, ali se bom znašla v vlogi direktorice. Že po prvih dneh sodelovanja s sodelavci in z obsojenkami sem se našla. Imela sem odprte roke glede strokovnega razvoja zavoda, prav tako sem imela vso podporo za vpeljavo sprememb pri delu z obsojenkami.
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
