Andraž Purg

Takoj me je prevzela s svojim toplim nasmehom in iskrivim pogledom. Si srečna deklica, jo vprašam. »Sem. Srečna sem, ker me ima moja družina neizmerno rada. In jaz njih. Ker lahko likovno ustvarjam in tudi zato, ker imam super prijateljice,« pove medtem, ko pije jabolčni sok in ljubeče pogleduje proti svoji mamici Simoni. Celjanko Alexandro Brglez Boshra sem na klepet povabila nekaj dni pred odprtjem njene prve samostojne likovne razstave v vojniški knjižnici, ki jo je naslovila Modrosti iz knjig v svet znanja in miru. Prizna, da izbor likovnih del za razstavo ni bil preprost. »V minulih letih se jih je nabralo veliko, vsaka risba in slika mi je prirasla k srcu. Za razstavo sem izbrala novejša dela različnih motivov,« mi pojasni zgovorna sedmošolka, ki sta jih blizu tudi glasba in ples, v šoli pa najbolj uživa pri urah matematike in naravoslovja.

Alexandrin likovni talent so njeni domači prepoznali zelo zgodaj, saj je že kot majhna deklica najraje posegala po barvicah. »Spomnim se, kako pogosto me je ob jutrih spraševala, kaj bova ustvarjali danes. To je bila njena prva misel v dnevu,« se spominja njena mama Simona in doda, da so hčerkin likovni talent hitro prepoznale tudi vzgojiteljice v vrtcu, Zato je že pred vpisom v osnovno šolo začela obiskovati likovne delavnice pod vodstvom Manje Koren Kodele. Tam je ustvarjala likovna dela, ki so navduševala mnoge. Z leti je likovne veščine le še nadgrajevala.

Kameleon in Snežko

Pridobljeno likovno znanje ji postavlja okvir, znotraj katerega jo pri ustvarjanju najpogosteje vodi navdih, mi pojasni. »Največ likovnih tehnik sem se naučila v Kulturno-prosvetnem društvu Svoboda Celje, sem najmlajša članica tega društva. Svojo vedoželjnost sem potešila tudi na številnih drugih likovnih delavnicah.«

Tudi med pandemeijo koronavirusa je sodelovala na likovnih delavnicah, ki jih je na daljavo vodil Simon Sanda. »Letošnjo pomlad sva s prijateljico obiskali likovni atelje mednarodno priznanje pisateljice in ilustratorke Lile Prap. Morali sva narisati žival in pojasniti, kaj bi z njo počeli. Narisala sem kameleona, da bi se z njim lahko igrala skrivalnice,« pojasni. Na njenih likovnih delih sem občudovala tudi zajčka. »Rada imam živali, ker so živali sočutna bitja. Doma imamo zajčka, zaradi njegove puhaste beline ga kličemo Snežko, Naš hišni ljubljenček je že približno štiri leta.«

Andraž Purg

Zaljubljena v ustvarjanje

Pravi, da ji domače Celje ponuja veliko priložnosti za pridobivanje novih znanj, izkušenj in doživetij. Pogosto se udeležuje delavnic v centru sodobnih umetnosti in Pokrajinskem muzeju Celje. Mami jo z veseljem odpelje v Galerijo Velenje in na Grad Velenje, tudi v Atelje Lili v Šoštanj. Lani je obiskovala gledališke urice pri Žigi Medveščku. Ponosna je, ker je na šoli vodila prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. Obiskuje gledališke predstave in koncerte. Mamici Simoni rada priskoči na pomoč pri animacijah na različnih promocijskih dogodkih, Kot pravi, jo sprošča tudi druženje s prijateljicami oziroma sošolkami. Smeh je njihov pogost spremljevalec.

Veseli jo, ker njeni sovrstniki dokazujejo, da znajo biti sočutni in solidarni. »Naša sošolka je zbolela in je imela operacijo na glavi. Ko se je vrnila, smo ji pomagali, da je čim prej nadoknadila zamujeno učno snov,« doda sočutno sedmošolka, ki ji je mar za soljudi.

Andraž Purg

Pohvaljena v Egiptu

Svoje obzorje širi tudi na počitnicah bodisi doma bodisi v tujini, kjer spoznava nove kraje, ljudi, njihove običaje in kulturo. Dvanajstletnica se zaveda, da je potrebno biti nenehno odprt za nova doživetja, ki gradijo njeno osebnost in se odražajo tudi v njenem likovnem izražanju. Ob tem mi z navdušenjem pove, kako je med počitnicami v Egiptu doživela prijetno presenečenje. »V hotelu sem risala risbo. Moje početje je opazila mlajša gospa z otrokom, ki se mi je približala. Pogledala je mojo risbo. Bila je tako navdušena, da je poklicala svojega moža, ki je po poklicu akademski slikar. Tudi on ni skrival navdušenja. Njegova pohvala mi zares veliko pomeni,« doda nadebudna likovnica, ki se je natančnosti pri risanju portreta naučila od slikarja Đorda Aleksića Dimitrijevića na tečaju v Celjskem mladinskem centru.

Andraž Purg

Rastoča knjiga

Alexandrina likovna dela ne ostajajo prezrta. Večkrat so bila razstavljena in nagrajena. Mnogi ne morejo verjeti, da jih ustvarja tako mlado bitje, saj so njeni likovni izdelki po navedbah poznavalcev tehnično dovršeni, obenem pa nosijo močno in globoko sporočilnost, kar dokazuje, da je mlada umetnica razmišljujoča in obenem pozorna opazovalka življenja. Nad njenim ustvarjanjem je navdušena tudi ravnateljica Osnovne šole Lava Marijana Kolenko, zato jo je pred nekaj leti povabila, naj ustvari nekaj slik za projekt Rastoča knjiga, s katerim se Slovenci v svetovnem merilu predstavljamo kot narod, ki želi s svojo kulturo prispevati v svetovno zakladnico znanja in idej. S to plemenito in dobronamerno idejo vabi Rastoča knjiga vsakega posebej in vse skupaj. Alexandra se je z veseljem odzvala povabilu ravnateljice. Tako so njena likovna dela že nekaj let zapovrstjo objavljena v Rastoči knjigi, v minulem šolskem letu je njena risba krasila tudi njeno naslovnico.

Gledati s srcem

Med pogovorom mi kaže svoje raznovrstne likovne stvaritve, med katerimi je veliko barvitih akvarelov z motivi iz narave, očarajo me njeni tulipani, prav tako portreti. Mojo pozornost še posebej pritegne motiv iz Malega princa, knjige najbolj znanega francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja, ki nas poziva, da moramo gledati s srcem. Pravi, da je posebej ponosna na likovno delo, s katerim je bila na Osnovni šoli Hudinja izbrana za umetnico meseca. Zelo zanimiva je njena risba psa, ki ima različni barvi oči. Narisala jo je pod mentorstvom umetnika Silva Lavtižarja. Hvaležna mu je za številne nasvete glede likovnega ustvarjanja.

»Ob Dnevu Zemlje sem naslikala oko. Tako sem želela sporočiti, da ne smemo spregledati, da so na svetu tudi vojne in lakota, da je veliko trpečih ljudi, med njimi so tudi otroci.«

Vprašam jo, kako se počuti med ustvarjanjem. »Uživam. Ko slikam in rišem, me preplavljajo prijetni občutki,« poudari in doda, da med vsemi likovnimi deli, ki jih je ustvarila, ne more izbrati zgolj enega, ki ji je najbolj priraslo k srcu.

»Veliko je risb, ki so mi ljube. Med njimi je zagotovo risba, ki je bila izbrana med 24 najboljših likovnih del v Sloveniji na natečaju Plakat miru. Letos bom na tem natečaju ponovno sodelovala,« je odločena.

Andraž Purg

Bo slikarka?

Če bi prišli na obisk k Alexandri, bi v njihovi družinski hiši lahko skoraj na vsakem koraku občudovali njene likovne stvaritve. Ko jo poslušam, s kakšnim veseljem mi pripoveduje o likovnem ustvarjanju, se mi povsem spontano porodi vprašanje, ali želi postati slikarka. »O poklicni poti še ne razmišljam. Niti tega še ne vem, v katero srednjo šolo oziroma gimnazijo se bom vpisala. Izbira je precejšnja, a za to imam še čas. Poleg risanja me zanima še marsikaj drugega. Rada sem v naravi, zato je med mojimi ljubšimi šolskimi predmeti naravoslovje. Tudi matematika in logika sta mi blizu,« pojasni sogovornica, ki je lani prejela zlato priznanje na državnem tekmovanju iz »logične pošasti«. Pravi tudi, da s sošolko in prijateljico sodelujejo pri pripravi raziskovalne naloge, v kateri ugotavljajo, koliko hrane zavržejo v šoli oziroma koliko denarja na ta način vržemo v smeti.

Obiskuje glasbeno šolo, kjer igra violončelo, letos je postala članica malega godalnega orkestra. In pleše tudi. Hip-hop. Kvačka prav tako in izdeluje uhane iz mase fimo. »Mami danes nosi zelene uhane. Te sem ji jaz naredila,« mi ponosno pove ob koncu pogovora.