Barbara Hebar

Barbara Hebar iz Dobja je oseba, ki v svoji okolici zazna preproste podrobnosti. Pritegnejo jo metulj na roži, kapljice rose na listu, mraz na jesenskem cvetu. Drobne čudeže narave ujame v svoj fotografski objektiv in za bogastvo, ki ga imamo pred očimi, a ga pogosto spregledamo, navdušuje še druge. Velikokrat jo k fotografskemu ustvarjanju pokliče svetloba. Ko iz barv na nebu zazna, da se obetata sončni vzhod ali zahod, se odpravi na svoj priljubljen hrib Handil. Številni posnetki, ki nastanejo na tej poti, so na ogled na razstavi Ujeti pogledi, ki so jo pred nekaj dnevi odprli na Kozjanski domačiji v Dobju.

Barbara Hebar

Spremlja jo navdušenje nad vsem lepim

»Rada imam naravo, sprehode v gozd, hribe z razgledom in rože. Z družino rada spoznavam evropska mesta, saj me navdušuje različnost v arhitekturi. Povsod me spremlja navdušenje nad vsem lepim,« pravi Barbara Hebar. Številne posnetke ustvari v okolici svojega doma, največ pa, ko se odpravi na bližnji hrib Handil. »Po ustnem izročilu naj bi hrib dobil ime po tem, da so včasih na njegovih bregovih ljudje vso zemljo obdelovali na roke. Danes večji del hriba prerašča gozd,« je pojasnila.

Osebni arhiv

Pot na Handil zanjo ni le priložnost, da naredi nekaj za svoje telo. Kot pravi, je ta vzpon predvsem hrana za njeno dušo. »Vedno sem v pričakovanju, kaj lepega mi bo padlo v oči. Na vrhu imam vedno obvezen daljši postanek na klopci, od koder občudujem naravo, svet, ki nam je podarjen.«

Barbara Hebar

Povedala je, da jo k fotografskemu ustvarjanju pogosto pokličeta jutranja ali večerna zarja. Ko iz barv na nebu zazna, da se obetata sončni vzhod ali zahod, vzame hitro pot pod noge. Tako sončni vzhod kot sončni zahod s Handila ponujata čudovite poglede, je opisala ustvarjalka.

Lepota na domačem pragu

Do zdaj je svoje fotografije pogosto objavljala na družbenih omrežjih. Kot pravi, je to skoraj logična posledica časa, v katerem živimo. Svoje posnetke z drugimi deli prav zaradi navdušenja, ki ga doživlja ob ujetih pogledih, največkrat narave. »Ko me nekaj navduši, to povem večkrat. To še posebej dobro vedo moji domači, ki me pridno opozarjajo, da sem jim to, da mi je nekaj zelo všeč, povedala že petkrat. Ko me nekaj navduši, dobim močno željo, da bi bili nad tem navdušeni še drugi. Da bi gledali skozi moje oči.«

Barbara Hebar

Očitno ji navduševanje ljudi dobro uspeva, saj dobiva odzive, da s fotografijo poboža dušo, polepša dan, navduši za preprostost vsakdana. Marsikdo sprva misli, da je posnetek ustvarila na kakšnem prav posebnem mestu in ne v domači okolici.

Barbara Hebar

Navdušenja nad prizori v okolici ne prenaša le na ljudi, ki ji sledijo na družbenih omrežjih. To ji uspeva tudi doma. Najstniški sin jo je tako že večkrat poklical, naj hitro pride pogledat sončni vzhod. »Morda se malo pošali na moj račun, a po drugi strani sem vesela, ker to opazi.«

Svoje znanje rada deli

Kot učiteljica poskuša svoje učence podpreti na področjih ustvarjanja in fotografije. »Pri tem jih želim predvsem naučiti, da v fotografiji vidijo sporočilo, da poiščejo dober motiv za fotografiranje. Pomembno se mi zdi, da pridobijo tudi vztrajnost in potrpežljivost.« Kot je dodala, je potrpežljivost zelo pomembna sploh pri mladih, ki večkrat pričakujejo hitre rezultate. Medtem ko lahko ustvarjanje prave fotografije s sporočilom traja kar nekaj časa.

Pod okriljem razširjenega programa Osnovne šole Dobje za učence na razredni stopnji pripravlja Ustvarjalnico, za učence predmetne stopnje pa dejavnost, imenovano Fotopustolovci. Dejala je, da učenke zelo uspešno razvijajo občutek za dobro fotografijo. »Kar nekaj se jih je že udeležilo različnih fotografskih natečajev in so bile zelo uspešne. Njihove fotografije so bile razstavljene na Velenjskem gradu, v Celju in Cankarjevem domu v Ljubljani.«

Tudi sama je doslej enkrat sodelovala na fotografskem natečaju Umetnost življenja, ki ga je organiziral Kozjanski park. Njena fotografija je bila nagrajena v kategoriji Rastlinski svet.

Od spletne do prave razstave

Barbara je priznala, da je ideja, da bi svoja dela predstavila še kje drugje kot v virtualnem svetu, zorela dolgo časa. Sama si rada ogleduje razstave del drugih fotografov, zadnja leta pa je začela razmišljati o tem, da bi nekoč nekje lahko na ogled viseli tudi njeni posnetki. K temu so jo spodbujali tudi mnogi tisti, ki spremljajo njene objave fotografij na družbenih omrežjih. Želela si je, da bi bila njena dela na ogled na mestu, ki nanjo naredi poseben vtis. In kot pravi, je prav Kozjanska domačija eno od takih prizorišč, ki nagovori oko in dušo.

Barbara Hebar

Poleg tega, da je žena, mama in učiteljica razrednega pouka, ima številna zanimanja. V prostem času se rada zapre v svojo domačo »ustvarjalnico«, kjer se potopi v svet ročnih spretnosti. Med drugim se posveča klekljanju, izdelovanju nakita, ustvarjanju slik iz suhega cvetja in ustvarjanju šopkov iz svežega. Različna področja ustvarjanja in umetnosti jo spremljajo že od mladih nog.

Pravi, da zgledi zagotovo vlečejo. Njen oče je velik ljubitelj pohodov in narave, mama je navdušenka nad preprostimi stvarmi. Barbarina babica je bila zanjo najmočnejši zgled ustvarjalnosti, saj je bila še pri več kot osemdesetih letih starosti mojstrica različnih ročnih spretnosti.