Arhiv NTRC

»Živeli smo med Šoštanjem, kjer je imela mama posestvo, in Gomilskim, kjer je imel oče gostilno. Imel sem dva domova,« se spominja Roman Fonda. V Celje se je družina priselila, ko je hodil v osmi razred osnovne šole. »Najprej sem šel v srednjo tehnično šolo, a me je vleklo na področje glasbe in sem končal srednjo glasbeno.« Učil se je trobento. Zanjo in za džez se je navdušil že pri dvanajstih letih, ko ga je oče peljal na koncert svetovno znanega trobentača Louisa Armstronga, ki je nastopil v Ljubljani. Tudi oče je bil glasbenik, študiral je na Dunaju, zato podpore za tovrstno udejstvovanje ni manjkalo. Oče je »kriv« tudi za Romanovo navdušenje nad fotografijo, saj mu je kot najstniku kupil prvi fotoaparat Leica. »Začel sem fotografirati v Šoštanju in še danes imam nekaj fotografij iz tistega časa. Razvijati jih še nisem znal in sem filme nosil v fotostudio v Šoštanj. Ker sem bil tako navdušen, so me med počitnicami v tem studiu sprejeli na prakso. Lahko sem sušil in obrezoval fotografije in to mi je bilo zelo všeč,« se spominja.

Žabja zgodba

V času glasbenega šolanja si je denar služil z igranjem v različnih zasedbah doma in v tujini. Tudi v legendarni celjski zasedbi Syncope je igral nekaj časa. Leta 1971 je Vendelin Videc, dirigent legendarnega Celjskega plesnega orkestra Žabe, Romana povabil k sodelovanju. »Žabe so bile ustanovljene marca 1946, mesec dni za tem, ko sem se se rodil,« pravi Roman, ki v tem vidi nekaj simbolike.

Orkester so po drugi svetovni vojni ustanovili ljubitelji ameriškega svinga, česar v tistih časih oblast ni odobravala. Žabe so tako delovale do leta 1963, nato sta nastali dve manjši zasedbi. Videc, prvi dirigent Žab, je čez nekaj let spet zbral glasbenike in povabil tudi Romana Fondo, saj je znal poleg trobente igrati tudi klavir in še nekaj drugih glasbil, ki se jih je naučil med igranjem v različnih zasedbah.

Člani big banda so se menjavali, veliko glasbenikov je dobilo izkušnje, saj so v orkestru delali vedno bolj resno. Tudi dirigentov je bilo več, za Vidcem je prišel Edi Goršič, nato Franc Kapus in spet Goršič ter Tomaž Grintal in Klemen Repe. Roman je kot predsednik zbora moral poskrbeti za marsikaj, tudi za novega dirigenta, ko je Repe odšel. »Povabil sem Celjana, trobentača Davida Jarha, ki je orkester vodil pet let. Denarja je bilo žal vedno manj in David ni mogel zastonj prihajati iz Ljubljane na vaje in koncerte. Dve leti orkester ni veliko igral in kazalo je, da bo nehal delovati. Fantje so me prosili, naj sam prevzamem njegovo vodenje, da ne bo razpadel. Tudi meni bi bilo žal, če tradicije ne bi nadaljeval. Že prej sem bil rezervni dirigent in tako sem prevzel vodenje Žab in tako deset let že delujemo tako.«

Roman je pritegnil v big band več mlajših šolanih glasbenikov, navdušenih za džez, ki so tudi odlični solisti. To daje orkestru posebno kakovost, kar se kaže na koncertih, božično-novoletni je že tradicionalen. Na koncertih so se z orkestrom vedno predstavili tudi priznani slovenski vokalisti in instrumentalisti.

Najboljša služba na svetu

Nekaj časa je Roman učil trobento v glasbeni šoli v Šentjurju, bil je celo receptor v hotelu Celeia, nato je dobil službo v takratnem celjskem zavodu za spomeniško varstvo. »Potrebovali so nekoga, ki bi fotografiral stavbe za dokumentacijo zavoda, potem ko je mojster črno-bele fotografije Viktor Berk odšel delat v muzej. Ravnatelj zavoda je bil Ivan Stopar, vrhunski strokovnjak za gradove. Potem ko je preizkusil moje znanje, sem dobil službo in to je bila najboljša služba na svetu. Imel sem temnico in vse aparature, hodil sem na teren in fotografiral stavbe. Osem let sem delal za zavod.«

To so bila tudi leta učenja, priznava. »Stopar je obvladal fotografijo in pogosto ni bil zadovoljen z mojim izdelkom, moral sem ponavljati in popravljati. Grajski zid se je meni zdel ves enak, on pa je hotel, da se vidita nov in stari del … Nobena fotografska šola mi ne bi dala takšnega znanja,« priznava.

Tista leta je Fonda že začel fotografirati za nekatera najbolj priznana podjetja tistega časa, ki so potrebovala kataloge in reklamne fotografije za svoje izdelke. Posla je bilo vedno več in ugotovil je, da lahko živi od tega. Vmes se je izobraževal v Avstriji v fotografskem studiu, kjer se je o komercialni fotografiji veliko naučil. »Pripravljal sem kataloge za številna takrat najbolj znana podjetja, kot so bila Kovinotehna, Toper, Ekroj, Lisca, Mont, Jutranjka, Tovarna nogavic Polzela, Pivovarna Laško … Za takšno kariero so bili takrat zlati časi in tega danes ni več,« ugotavlja nekoliko nostalgično. Kot glasbenik je bil dovolj zgovoren, da se je znal dogovoriti s šefi, ki so odločali o poslu, in zaslužek je bil tudi tako dober, da si je takoj kupil nov avto.

Po hudih bojih je dobil prostor za svoj atelje na dvorišču Prothasijevega dvorca. V slednjem je imel prostore tudi zgodovinski arhiv. »Nekdanji direktor arhiva Rudolf Koželj je v takratni stanovanjski skupnosti zatrdil, da me arhiv potrebuje za preslikave in da moram biti v bližini, ter mi je tako pomagal do prostorov. Prenoviti sem moral vse, uredil sem si atelje ter v njem preživel skoraj trideset let. V kleti stavbe sem imel še velik studio. Ko je bilo odprtje, smo imeli celo z Novim tednikom zaključek akcije izbora naj fotografije, kjer sem bil pokrovitelj in sem podaril nagrade.«

Foto: Goga in Roman Fonda

Preberite več v Novem tedniku