Arhiv NTRC

Vidovič je danes Celjan, ki ga na ptujsko območje veže otroštvo, saj je kot otrok tam preživel skoraj večino svojega časa. »Bili smo družina, ki je namesto na morje odšla na kmetijo v Leskovec pri Ptuju,« doda. In tam je srečal kurente. »Ko sem jih kot otrok videl in slišal že v dolini, sem ›zlezel pod mizo,« se nasmeji. Doda, da so bili včasih kurenti bolj grobi. »Ko sem zrasel, so me vedno bolj zanimali, nakar sva prvo obleko naredila z očetom. Bilo je nekaj volje, nekaj znanja, a ne prave ovčje kože, zato je bil prvi kurent kar iz delov šolske torbe in delov preproge ...« doda. »Ta tradicija mi je zlezla pod kožo,« prizna.

Ne mara »modernizacije«

A tako kot vse stvari se posodablja tudi kurentovanje. Starejši ljudje, ki zelo dobro poznajo pomen in tradicijo kurentovanja, hitro opazijo, da ima Bogdan med številnimi kurenti edini na sebi ročno izdelano obleko. »Vidiš, to je pravi kurent, ker je narejen doma,« so besede, ki jih pogosto sliši. Pravi, da ga je pred leti, ko se je iz Celja vozil na ptujsko kurentovanje, morda kdo postrani pogledal, češ, »Celjan, pa kurent«, vendar so ga zdaj vzeli za svojega.

Cena kurentove oprave pri uradnem proizvajalcu ni nizka, Vidovič pravi, da je zanjo treba odšteti približno 1.800 evrov. To ga ne zanima, doda. »Obleke danes delajo industrijsko, ovčjo kožo sešije stroj. Jaz obleko šivam ročno. Pri tem sledim temu, kakšen je bil kurent nekoč, pred sto leti. Danes ljudje, včasih niti tisti, ki nosijo njegovo obleko, na žalost pravega pomena kurenta ne poznajo,« pojasni.

»V starih časih je veljalo – to danes ponekod na Ptujskem v nekaterih vaseh še zelo upoštevajo – da kurentov obisk hiši prinese srečo, rodovitnost zemlje, ponekod ima kurent celo plug, s katerim zaorje pred hišo. To nekaterim, ki poznajo pomen kurenta, pomeni veliko. Pred hišami imajo mize z dobrotami, da lastnike kurenti obiščejo. Včasih kurent ni smel sneti maske z glave, danes je drugače,« razlaga sogovornik.

Odnos do tradicije zanj ni le stvar pustovanja. Tudi med leti se sliši s prijatelji s ptujskega območja. V Celju je pred leti ustanovil tudi Društvo ljubiteljev kurentov, vendar Celje je le Celje in društvo ni tako zaživelo, kot bi lahko.

Njegova odločitev, da bo obleko kurenta naredil popolnoma sam, je vzklila približno leta 1989, ko je bil pri izdelovalcu obleke. Tam je opazoval strojno izdelavo. »Doma sem poskusil nato sam zašiti. Veselilo me je, šivati sem znal, če imaš voljo, gre,« doda. A treba je vedeti, da je takšno šivanje težko, saj gre za ovčjo kožo z dlako in je šivanje zahtevno. »Danes je dlaka na obleki daljša, tudi dvajset centimetrov, zato se zgodi, da nekateri kurenti težko hodijo, a tudi zaradi teže obleke nekateri hitro obupajo. Pred sto leti je bila kurentova dlaka krajša, zato sledim temu,« nam zaupa. Mimogrede, teža obleke je štirideset kilogramov. Na vprašanje, koliko časa mu vzame ročna izdelava kurentove oprave, odgovori, da ne ve, saj dela s srcem in takrat čas ne šteje.

Stereotipi ga bolijo

V vsaki njegovi besedi je mogoče slišati spoštovanje do kurentov. Pravi, da mu je žal, da so v preteklem desetletju v Celju pustne povorke zamrle in da je odnos do kurentov drugačen. »Vse se je spremenilo. Za masko danes ne potrebuješ veliko, lahko jo izdelaš sam. Ljudem je tudi nerodno, češ, ›kaj bodo drugi rekli‹. Takšno razmišljanje pohodi tradicijo in lep običaj,« pravi. Pohvali pa trud organizatorjev pustovanja v Novi Cerkvi. »Spominjam se, da sem enkrat na povorki v Celju prišel na oder in je voditeljica dejala: ›To pa je edini kurent, ki nima vonja po alkoholu.‹ Bil sem užaljen. To so stereotipi. Ali ko so me vprašali, ali bi kurenti lahko ob povorki ›malo naganjali ljudi‹. Kurent ni za ›naganjanje ljudi‹, kurent gre v povorki prvi ali zadnji, se ljudem pokaže, jih zabava in gre dalje. Ti stereotipi in nerazumevanje pomena kurentov me resnično motijo. Včasih so kurenti šli na pustovanja in so se potegovali za nagrade, česar ne bi smeli. Kurent ima drugačno vlogo,« jasno pove.