Arhiv NTRC

Pred leti je na televiziji spremljala intervju s pevko Alenko Pinterič, ki je povedala, da je stanovanje opremila s svojimi slikami. Za ustvarjalno dušo, ki je že v mladih letih z ogljem porisala vse stene svoje sobe, od nekdaj pa sta ji blizu še domača in umetnostna obrt, je bila to dovolj velika spodbuda, da je začela slikati za svoj dom. Sčasoma je tudi od ostalih začela prejemati prošnje, naj ustvari kaj zanje. Potez s čopičem se je učila pri slikarju Milanu Todiću in pri ustvarjalcu Ivanu Vrečku. Znanje je nabirala še v centru za domačo in umetnostno obrt.

Vrsto let je živela v Štorah. Odkar je v občini Šentjur od staršev podedovala domačijo, kjer je bilo nekoč razvito mlinarstvo, se še posebej posveča glini. »Mlinarstvo je povezano z naravo in takšna je tudi glina, ta prvinski material. Ob delu z njo res uživam. Včasih se mi zdi, da imam sanjsko življenje,« je povedala.

Material, poln presenečenj

Domačija v kraju Osredek tik ob reki Kozarici je kot pravljični kotiček, kjer v arhitekturi, obilju lesa in tišini podeželja odzvanja duh nekdanjega časa. Marija Gračnar in njen partner Emil Bučar sta se obnovi poslopij posvečala približno dve leti in sama poprijela za številna opravila. Ko je bilo domovanje urejeno, je napočil čas za zanimanja. Marija je najprej kakšnih pet let z glino ustvarjala v samoti svoje delavnice, nabirala je znanje in preizkušala svojo potrpežljivost. Dokler ni bila prepričana, da je njeno delo dovolj dobro, ga ni omenjala med ljudmi.

Občutek, ko sede za lončarsko vreteno, je opisala kot eno najboljših terapij. Po njenem prepričanju takrat nihče ne ostane ravnodušen, za vsakogar je to posebno doživetje. »Gre za stik z zemljo, kar je sproščujoče in pomirjujoče samo po sebi. Med ustvarjanjem krepim osredotočenost. Poseben občutek me prevzame, ko odprem peč. Glina je namreč zelo vznemirljiva, polna je presenečenj, sploh takrat, ko kaj ne gre po načrtu,« je opisala.

Zanimivo je, da se ukvarja tako s tradicionalno lončevino, ki jo je sicer nekoliko posodobila, kot z modernejšimi izdelki, kjer njen osebni pečat še bolj pride do izraza. Ljudje v zadnjem času po njenih opažanjih ponovno radi posegajo po tradicionalni, rjavi lončevini. »Zdi se mi, da se vsi radi vračamo k naravi. Glina je najbolj naravna posoda. Zaradi svoje strukture zadrži okus. Ko v njej pripravljamo jedi, potrebujemo manj maščobe, kar vpliva na naše zdravje. Moji izdelki še zdaleč niso samo za okras, ampak so zelo uporabni,« je povedala.

Mentorica Suzana Rajh ji je predala veliko znanja o pomenu kakovosti lončenih izdelkov. Zato prisega na barve in glazure proizvajalcev, ki sledijo evropskim standardom. Opozorila je, da se ob nakupu lončka ali posodice, ki je v kakšni trgovini na voljo za drobiž, sploh ne vprašamo, iz kakšnega materiala je izdelan.

Navdih so narava in ljudje

Oblikovanje gline izgleda enostavno, vendar je izdelava večjih izdelkov kar težavna in naporna. Zahteva veliko znanja, truda, potrpežljivosti, je pojasnila. Kaj pa poslovni del te zgodbe? Jo kdaj obremenjujejo vprašanja o tem, kako ustvarjati všečne izdelke, kako jih prodati, kako zadostiti željam naročnikov? Doslej so bile prav stranke tiste, ki so jo poklicale in spodbudile k širjenju njene ponudbe, je pojasnila. Izrazile so namreč željo po delavnicah oblikovanja gline in potrebo po darilnih bonih, ki jih podarijo ljubljenim osebam. Včasih kdo pokliče, da bi rad prišel na ogled hišnega muzeja starih predmetov ali še delujočega mlina. Ali da bi na domačiji, ki na vsakem koraku ponuja kaj lepega, organiziral kakšen dogodek. »Pobude in ideje ljudi so me kar nekako prehitele, čeprav sama najprej nisem imela takšnih načrtov. Prepustila sem se in zdaj sem tukaj,« dodaja sogovornica.

Ljudje so se pozitivno odzvali, ko je zaživela njena spletna stran z imenom Mlin umetnin, njeno delo radi spremljajo s pomočjo družbenih omrežij. Načrtovala je še vzpostavitev spletne trgovine. Ker ima že zdaj precej naročil, trgovina še ni zaživela. Ustvarjanje pod lastno blagovno znamko je en del njene dejavnosti. Za večjega naročnika izdeluje tudi spominke za turistične kraje, slika na steklo in les, pripravlja različne izdelke za obdarovanje, kar ji omogoča del stalnega dohodka.

Obilje idej in priložnosti

Ob strani ji stoji družina, v negotovih časih epidemije koronavirusa so jo podprli prijatelji in znanci ter jo prijetno presenetili. Njenih izdelkov si je zaželelo veliko ljudi, ki jih prej ni poznala, in so našli skupni jezik. »Nasploh mi odnosi v življenju izjemno veliko pomenijo,« je poudarila.

Doslej se je njena ekipa že nekoliko razširila. Dodatno moč ima na področju marketinga in pri izdelavi osnovnih izdelkov. Dela ima namreč toliko, da sama vsega ne zmore. Ideje za nove kolekcije črpa iz naravnega okolja in od prijaznih ljudi. Poudarila je, da jo obiskujejo stranke, v družbi katerih uživa, z njimi rada poklepeta. Kovanje idej zanjo ni zapleten postopek. Ker je pozitivno naravnana, se prepusti in zamisli se rojevajo kar same.

V zadnjem času opaža veliko ustvarjalcev, ki se lotevajo podobne poti. Konkurenca je ne moti. Meni, da celo pomaga pri napredku. Dokler vsak dela izdelke s svojim podpisom, je za vse dovolj priložnosti, je prepričana.

Veselje, ko si umažeš roke

Ko je začenjala, je znanje črpala od mojstrov, ki pri deljenju nasvetov niso imeli zavor in pomislekov glede poslovnih skrivnosti. Zato sama kot mentorica ni prav nič drugačna. Svoje znanje o osnovah oblikovanja gline na vretenu predaja na delavnicah, kjer se z udeleženci sprosti in uživa. Marsikateri postopek si ljudje sicer že lahko ogledajo na svetovnem spletu. Vendar je ustvarjanje v živo, ko lahko človek sproti zastavlja vprašanja in takoj dobi odgovor, po njenem prepričanju vseeno drugačno. »Ljudje seveda pridejo zaradi znanja, a ker delo z glino sprošča, ob tem uživajo, si umažejo roke, doživijo neko drugačno izkušnjo. Zagotovo tudi okolje, kjer živim in delam, k vsemu še dodatno prispeva.«

Zanimivo je, da s partnerjem ob selitvi v šentjursko občino nista poskrbela le za bivalne prostore. Posvetila sta se tudi obnovi tako imenovanega Jančičevega mlina, ki še vedno deluje. Sogovornica tako večkrat podoživlja otroštvo, ko je na primer med počitnicami »pazila« na mlin. »To so bili krasni časi. Melodija mlinskih kamnov, ta krasna pesem, mi še danes odzvanja v spominu. Tudi vrtenje kolesa je nekaj posebnega. Kadar je naliv, odzvanja, kot da bi bila pod slapom.« V mlinu občasno s pomočjo mojstra še zmelje žito za lastno uporabo. Za veselje drugih ljudi pa pridno poganja svoj Mlin umetnin.

Foto: SHERPA