»Ko sva s škofom iskala rešitve, so bile vse preblizu«
Izidor Pečovnik – Dori že šestindvajset let živi v Berlinu, kjer je vezni člen v tamkajšnji slovenski skupnosti in župnik v več nemških župnijah. Je prvi in do zdaj edini tujec, ki je imel na nemški nacionalni televiziji slovensko polnočnico. Dosegla je največjo možno gledanost, kar je zagotovo njegov največji dosežek na poklicni poti. Meje možnega je premikal tudi v športu. Člane Slovenskega katoliškega društva v Berlinu je popeljal do naziva svetovnih nogometnih prvakov med slovenskimi izseljenci po svetu. V Slovenijo se zaradi pomanjkanja prostih dni ne vrača več tako pogosto kot nekoč, zato smo imeli še toliko večjo srečo, da smo ga v drugi polovici januarja ujeli na Vranskem, kjer je bil na oddihu pri svoji sestri.
»Če bi v svojem poklicu vse delal tako, kot so drugi pričakovali, potem me danes ne bi nihče poznal, ker bi ostal nekje v ozadju. Ljubim izzive in nanje odgovarjam na svojstven način, a vedno v skladu z načeli Cerkve. Nikoli ne delam ničesar proti cerkvenim ali Božjim zakonom. Prepričan sem namreč, da se lahko vedno najde način, kako razrešiti še tako zapleteno zadevo. Vztrajam tudi takrat, ko tega drugi nočejo ali ne znajo,« pravi Izidor Pečovnik – Dori, ki v Berlinu živi že šestindvajset let. Kot župnik deluje v štirih nemških župnijah, kjer je skupaj približno dvajset tisoč katoličanov. Slovensko mašuje ob sobotah zvečer, ko je bogoslužje namenjeno v Berlinu živečim Slovencem. Pred selitvijo v Nemčijo je bil župnik v Šentrupertu nad Laškim. Kot kaplan je pred tem deloval še v Preboldu, Mariboru in Šoštanju.
Lahko bi rekli, da ste bili nekakšen začetnik sproščene pastorale, česar so si Slovenci v devetdesetih letih želeli, a peščica ljudi na to ni bila pripravljena. Se strinjate s tem?
S sproščeno pastoralo sem se začel ukvarjati že v začetku osemdesetih let, ko je bilo cerkveno dogajanje pri nas še precej »zategnjeno«. Vzdušje sem želel nekoliko sprostiti, ker sem si kot duhovnik prizadeval ljudem priti čim bližje. Všeč mi je bilo, če so me tikali. Prav tako sem bil rad vsepovsod. Da je bilo to mogoče, se moram zahvaliti vernikom, ki so me neprestano vabili sem in tja, celo v kraje, kamor se sam od sebe ne bi odpravil. V začetku svoje kariere sem spretno izkoriščal tudi to, da sem bil dober športnik. Najbližje ljudem sem vedno prišel z žogo in s kolesom. Tako smo lahko rešili zelo težka vprašanja, ki se jih sicer ne bi niti dotaknili.
V Berlin ste se preselili leta 1995. Je bila za to res kriva izključno modna revija?
Mislim, da ne, bila je le nekakšen povod, da se je lahko nekaj spremenilo. Kot sva že omenila, sem pristaš sproščene pastorale, zaradi česar sem bil takrat drugačen od drugih okoliških duhovnikov. Na stvari sem se hitro odzval in jih tudi hitro naredil, zaradi česar sem ogromno stvari razrešil, kar mnogim mojim stanovskim kolegom ni najbolj ustrezalo. Velikokrat so se glede tega pritoževali pri škofu, ki me je zaradi tega večkrat poklical, a me ni nikoli karal. Ravno nasprotno, začutil sem, da je celo odobraval moja dejanja in bil vesel, da sem stvari počel na svojstven način. Res je, da so morda trpeli nekateri naši dogovori, a sem bil takšen, da v škodo ljudi nisem želel delati. To je bilo takrat sporno, zato je bil pritisk velik.
Ali ste imeli pri premestitvi proste roke ali je škof izbral Berlin?
»Ko sva s škofom iskala rešitve, so bile vse preblizu«. Slovenija je tako majhna, da če koga prestaviš nekaj kilometrov stran v drugo župnijo, ne narediš veliko. Ko se je kot čudež ponudila priložnost v Berlinu, sva se strinjala, da bi bilo najboljše, da se preselim v to veliko nemško mesto. To je bil zame velik izziv, ki sem ga z veseljem sprejel. Foto: Andraž Purg - GrupA
Celoten intervju si preberite v aktualni številki Novega tednika (27. 1. 2022).
