Mož, ki zvok vetra spreminja v glasbo
Primož Oberžan iz Laškega zna iz glasbil, izdelanih iz odpadnih stvari, s svojimi udarci izvabiti močno glasbo, polno energije. Kot ustanovitelj zasedbe The Stoj se namreč že petindvajset let posveča predvsem ritmu in industrijskim tolkalom. V zadnjem obdobju, ko koncertna prizorišča samevajo, raziskuje glasbilo, katerega zvok je popolno nasprotje glasnim in udarnim kompozicijam. Iz starega lesa in robustnega aluminija ustvarja vetrne harfe. Medtem ko je še pred časom velikokrat nastopal v industrijskih stavbah, danes svoje izdelke uglašuje sredi narave, kjer ušesa božajo nežne melodije. »To, s čimer se ukvarjam zdaj, je čisto nasprotje tega, kar sem počel doslej. Gre za jin in jang mojega glasbenega dela,« pravi.
V Harju je na dan našega obiska pihalo kot za stavo. Veter je zibal krošnje dreves, nam mršil lase in bil ugoden, da so strune dveh glasbil zanihale ter sprožile zanimive harmonije. Primož Oberžan se je z vetrnimi harfami prvič srečal, ko ga je znanka prosila, ali bi napeljal strune na glasbilo, ki ga je želela podariti svoji mami. To je bilo dovolj, da je v njem vzniknila želja po raziskovanju. Bobnar, ki je na začetku devetdesetih let za ritem skrbel v eni od pank skupin in nato občinstvo navduševal z industrijsko glasbo, je tako našel dejavnost, ki se ji je lahko posvečal, ko so organizatorji koncerte odpovedovali kot po tekočem traku. »Prej sem bil navajen sodelovati z ljudmi, nastopati pred množico. Ob posvečanju vetrnim harfam sem lažje osmislil ta drugačen, »izoliran« čas. Zaradi srečnega naključja in okoliščin, v katerih se je znašla naša družba, se mi je odprlo novo poglavje.«
Veter je dober glasbenik
Po njegovih besedah je zvok vetrnih harf težko opisati. Na prvo žogo bi ga lahko primerjali z zvokom, ko glasbenik z lokom potegne po strunah violine. »Vetrna harfa deluje podobno. Strune se v vetru tresejo tako, kot plapolajo zastave, nihajo levo in desno. Gre za gibanje, znano kot Von Kármánovo valovanje. Ko to mikro nihanje premakne struno, so slišni le sozveneči toni, medtem ko osnovnih tonov ne slišimo.«
Pri vetrni harfi se mu zdi edinstveno to, da se njen zvok ves čas spreminja, saj veter nikoli ne piha povsem enakomerno. Tisti, ki ji prisluhnejo, so ponavadi presenečeni. Iz glasbila, ki je na pogled dokaj preprosto, zahvaljujoč fizikalnim zakonitostim, nastane precej celovita melodija. Pri uglaševanju se zato trudi, da bi harfi pomagal do čim boljšega odziva na naravno okolje.
Prepričan je, da je veter dober glasbenik. Na eno od harf je namestil mikrofon, njen zven občasno snema in se nato čudi nad tem, kar je ujel. »Nad posnetki sem začuden podobno kot ribič, ko iz vode vleče svojo mrežo. Kot glasbenik vem, da smo za pet minut dobrega posnetka s kolegi potrebovali ogromno vaj in priprav. Vetrna harfa potrebuje le dobre pogoje. Na enakem glasbilu niti dvakrat ne nastane ista melodija."
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
