»Na odru ne mislim na stres, ampak na doživetje«
»Tisti, ki se z glasbo ne ukvarjajo profesionalno, težko razumejo, koliko dela je treba vložiti v to, da na koncu neko glasbeno delo zveni tako, kot glasbeniki želimo. Morda prav zato pianisti veljamo za trmaste ustvarjalce, za perfekcioniste.« Tako pravi 19-letni Dejan Romih iz Podčetrtka, ki od lanske jeseni študira klavir na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Mlad glasbenik je doslej vedno sledil iskri radovednosti, ki ga je pripeljala do dejavnosti, ki mu bogatijo življenje. Čeprav se lahko pohvali z lepo bero nagrad, ki jih je osvojil na glasbenih tekmovanjih, ni eden tistih, ki bi ob klavirju zanemarjali vse drugo okoli sebe. Z veseljem se posveča tudi filozofiji in ulični fotografiji.

Med njegovimi zanimanji je v otroštvu nekaj let prevladoval nogomet. Sčasoma je odkril svojo glasbeno žilico. Razumel je glasbena sporočila, rad je ponavljal kakšen ritem ali se poigraval z melodijo, ki se mu je vtisnila v spomin. To sta opazila njegova starša. V glasbeno šolo sta ga usmerila, da bi pridobil uradno izobrazbo in da bi se lahko še bolj posvetil tej veji ustvarjalnosti. Izbral je klavir in učenje tega glasbila mu je všeč od prvega dne. »Zelo zadovoljen bi bil, če bi lahko kdaj poučeval v kateri priznani glasbeni izobraževalni ustanovi in nastopal z različnimi zasedbami. Moje sanje predstavlja izvedba kakšnega velikega Bachovega dela, na primer Goldbergovih variacij,« pravi eden od treh slovenskih študentov na bruseljskem kraljevem konservatoriju. Da gre za nadarjenega glasbenika, je prepoznala tudi Zavarovalnica Triglav, ki mu je letos namenila pomoč iz sklada Mladi upi. (Med snemanjem pogovora sva se dogovorila, da se bova tikala.)
Kako zanimivo je lahko glasbeno ustvarjanje, si podrobneje spoznal na umetniški gimnaziji v Celju, ko je bil tvoj srednješolski profesor klavirja asist. mag. Primož Mavrič.
Razvoj mladega glasbenika je po mojem mnenju zelo odvisen od profesorja. Vsak ima svoj pristop. Nekateri so bolj neposredni, drugi so bolj abstraktni in dajo dijaku le iztočnice. Ko učenec zamenja profesorja, se lahko zgodi, da postane nekoliko manj motiviran. Mislim, da je bilo nekaj mesecev podobno tudi pri meni, nato je profesor Primož Mavrič v meni zbudil novo zanimanje. Odprl mi je nov pogled na zgodovino glasbe in na tehniko igranja klavirja. Navdušil me je za raziskovanje in branje knjig, kar me še vedno spremlja. Spodbujal me je pri radovednosti na najrazličnejših področjih življenja. Dobro sva se ujela, saj je obema skupno logično razmišljanje. Zato sem lažje razumel, kako naj dosežem to, kar mi je želel predati.
Udeležil si se številnih glasbenih tekmovanj. Najbrž je precejšnja čast tudi to, da si lahko že kot srednješolec igral ob spremljavi orkestrov. Na kateri dosežek si najbolj ponosen?
Najbolj sem užival, ko sem ob spremljavi Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije lani v Radovljici igral Bachov koncert. Lepe spomine imam na izvedbo 1. klavirskega koncerta P. I. Čajkovskega ob spremljavi Mladinskega simfoničnega orkestra Glasbene šole Celje. To, da že kot srednješolec nastopaš ob spremljavi orkestra, res ni zanemarljivo. Prva takšna priložnost je bila zame kar stresna. Nato sem spoznal, da imam dve možnosti. Kot glasbenik lahko vsak nastop doživljam kot stres, kot težko breme, lahko pa svoje občutke spremenim v pričakovanje novega doživetja. Tudi tekmovanja, ki so zame način, da se lahko bolj poglobim v nekatera dela, dojemam kot pomembno odskočno desko za uveljavljanje na domačem in mednarodnem prizorišču, kar je zelo pomembno za moj napredek. Mislim, da bom s pomočjo izkušenj in dobrih uvrstitev lažje prišel do koncertnih priložnosti ter ne nazadnje tudi do poklica.
Ko pridejo priznanja in nagrade, dobijo najbrž številne ure, preživete za črnimi in belimi tipkami, nov smisel, kajne?
Življenje glasbenika je lahko včasih osamljeno. Sploh pianisti največ časa preživimo sami za klavirjem. Vsak dan je treba veliko vaditi, poleg tega je dobro poslušati glasbo, obiskovati seminarje. Vsekakor je treba veliko odrekanja. Sam sem zaradi tega nehal igrati nogomet, vendar mi ni žal. Med igranjem del številnih skladateljev najdem vedno nekaj novega. Največ se naučim med poslušanjem glasbe, ko ugotavljam, kaj mi zveni lepo in kaj ne. Ob poslušanju glasbenih del raziskujem, kako doseči nek učinek. Najbolj zanimiva sta mi barok in klasicizem. Kot so Grki temelj za filozofijo celotne zahodne kulture, je Johann Sebastian Bach temelj za klasično glasbo. Najbolj uživam ob poslušanju njegovih del in ob spremljanju glasbe Wolfganga Amadeusa Mozarta. Zelo rad berem knjige o glasbi. Uživam ob branju pisem, ki so jih pisali klasični skladatelji, na primer Mozart ali Schumann, in tako izvem veliko pomembnih informacij.
Foto: Amadeja Knez
»V srednji šoli sem ugotovil, da se mi je pred tekmovanji bolje kot na osvajanje točk osredotočiti na raziskovanje glasbe in poglabljanje v dela. To je zelo zanimivo in mi prinaša več zadovoljstva.«
Preberite več v Novem tedniku